Kako je čudno lep ta svet.
Ta polja, travniki, ob njivah košenine …
Mrzla zima, bela gaz.
S prijatelji v mrak narišemo spomine …
V goste je Janko Rabič povabil Darjo Jakopič iz Planine pod Golico. Kmečka žena piše pesmi in prozo, ki jih objavlja v revijah in zbornikih. Izdala je tudi nekaj svojih knjig, nekaj pa jih je v pripravi. Tudi v našem društvu je večkrat prebirala svoje pesmi. Hudomušni verzi, ki so napisani na enajstih opozorilnih tablah Ne trgaj narcis pod Golico so njeno delo. A ni samo pisoča kmetica. Vrsto let je bila predsednica Društva podeželskih žensk pod Golico in Stolom in je organizirala marsikatero prireditev v domačem kraju in tudi po drugih vaseh. Sama je celo naredila scenarije za prireditve in prireditve tudi vodila. Zelo jo zanima zgodovina kraja in vestno zbira gradivo in tudi kaj napiše, da ne bo šlo v pozabo.
V Planino pod Golico je prišla kot mlada nevesta skoraj pred 50 leti. Rojena je bila na Javorniku, se izšolala za gostinskega delavca, a poklic nikoli ni opravljala. Ljubezen jo je pripeljala na kmetijo in kmetiji je posvetila svoje življenje. Delo je bilo žuljavo, naporno, polno odpovedovanj, a polno tudi lepote, sreče in veselih trenutkov. Danes je ponosna na svoje preteklo življenje, še posebej pa jo osrečujejo trije otroci in kar 10 vnukov. Več o njenem življenju izveste na: http://www.gorenjci.si/osebe/jakopi%C4%8D-darja/1248/
Že od mladih let je rada pisala in pesnila. Njen talent za pisanje je odkrila Ljudmila Smolej, učiteljica prvega razreda, in jo navdušila za branje in za izbrano izražanje v slovenskem jeziku. V četrtem razredu je napisala svojo prvo pesem. V srednji šoli so bili njeni spisi nagrajeni. Potem je njena pot življenja zavila mimo njenih skritih želja in sanj. Delo na kmetiji ji ni dopuščalo dovolj prostega časa. Šele, ko so otroci postali samostojni in so prevzeli del njene odgovornosti, si je upala ukrasti nekaj časa tudi za sebe. Vpisala se je na 3. univerzo v Ljubljano, oddelek za kreativno pisanje. Prof. Štefanec ji je vlil novega zaupanja v sebe in želja po pisanju je znova močno zagorela. Ni ji bilo težko sedeti kmetici med samimi izobraženkami s fakulteto ali celo doktoratom. Leto za letom je pridobivala znanje, brusila svoje besedno izražanje, spoznavala lepoto slovenskega jezika. Sedaj zna svoje misli preliti na papir, obvlada obrt pisanja. Sedaj ve, da je za dober opis čustev in lepe misli potrebno izbrati prave besede. Veliko ima za povedati, zato veliko piše in veliko objavlja. Z največjim veseljem pa piše za vnuke. Vsak njen vnuk je dobil vsaj eno pesem.
Trdi, da se pesem piše sama. Spontano pride v našo misel in takrat jo moraš hitro zapisati. Če zamudiš, zgine in nikoli ni zapisana. Največ pesmi je nastalo zvečer, ko je legla spat. Hitro jih je zapisala, ker do jutra ne bi počakale v njeni glavi. Izdala je že nekaj zbirk. Letos pomladi je izšla zbirka Pesmi Golice, v kateri so tudi njene pesmi.
Prijeten večer je potekal z našo gostjo Darjo Jakopič. Ni nam povedala še vsega, zato bo še prišla v naše društvo med nas. Nekaj njenih pesmi in prozo najdete na spletu:
http://drustvo-navdih.net/besedila.html