Družina Jernejc je sedaj samo še dvočlanska, ker si je hči z vnukom osnovala svojo družino na Koroški Beli.
Jernejc Ivica in Sandi sta vedno dobre volje, prijazna in vseskozi optimistična. Nadvse rada imata smeh. Neprenehoma se smejita in smeh nesebično delita vsem svojim sogovornikom. Tudi vse morebitne težave rešita s smehom, pa naj bodo še tako boleče. Uživata v prijetni družbi, zato ju ima družba rada in sta povsod dobrodošla. Prijetno ju je srečati, izmenjati z njima nekaj besed, ker se od njiju posloviš s toplino v srcu.
Sandija poznajo dobro vsi Jeseničani kot odličnega avto električarja. Sedaj ne dela več, ker mu je uspelo priti med upokojence. Delavnico je prepustil svojemu vajencu in pomočniku, za katerega trdi, da je še boljši avtoelektričar kot je bil sam.
Sandi se je rodil na Jesenicah. Mati je bila doma pod Mežaklo, oče pa je prišel iz Ljubljane. Prva leta je preživel v igri ob stari bolnici. Ker je bil oče vojno lice, dosegel je čin polkovnika pri graničarjih, se je družina z njim selila po mestih Jugoslavije. Tako je Sandi odlično spoznal vse jugoslovanske narode in iz prakse poznal Jugoslavijo bolje kot njegove učiteljice zemljepisa – za to je imel z njimi težave v šoli, ker so ga napačno učile, on pa jih je popravljal. Oče je bil posredno kriv tudi za težave, ki so mu jih povzročali vojaki in oficirji, ko je služil vojsko kot raketaš v Cerkljah na Krki. Namenoma so mu nagajali, čeprav v resnici ni oče zanj ne posredoval niti se kakorkoli vmešaval v njegovo služenje pri vojakih.
Za avtoelektričarja se je izučil v Ljubljani. Delati je začel v ljubljanski Avtomontaži, kasneje se je zaposlil v elektro delavnici v Železarni Jesenice. S fantovsko družbo so hodili okoli po zabavah in tako je spoznal v gostilni ob Bohinjskem jezeru Ivico, ki jo je zaprosil za roko in ji bo ostal zvest do konca svojega življenja. Resnično jo ima še danes zelo rad. V Bohinjski Bistrici sta skupaj živela štirinajst let v skromnem stanovanju, brez kopalnice in s straniščem na hodniku. Ko je bila prilika, je odkupil hišo svoje mame in se preselil na Jesenice. Razmere v železarni so se po osamosvojitvi Slovenije začele slabšati, zato so ga pregovorili, da odpre privatno delavnico. Z odpravnino si je kupil potrebne stroje in orodje in začel popravljati avtomobile in traktorje.
Sandi že vrsto let aktivno deluje v svetu krajevne skupnosti Podmežakla. Nepogrešljiv je pri organizaciji praznovanj in raznih dogodkov. S svojimi predlogi in pobudami je uspel izboljšati bivalne razmere v krajevni skupnosti Podmežakla. Z veseljem prime za konkretno delo in tako hitro reši težave, o katerih bi drugi samo razpravljali. Takšen pač je. Tako je uspel obnoviti partizansko bolnico na Mežakli, ki bi brez njegove zagnanosti verjetno propadla in utonila v pozabo. Tako je na željo vnuka zgradil hokejsko igrišče in rolo igrišče, ki ga sedaj oddaja v uporabo tudi drugim ljubiteljem hokeja in rolanja. Celo hokejist Anže Kopitar je že drsal na njem in odigral s prijatelji tekmo.
Že od mladega je užival v hokeju in navijal za »jeseničane«. Sam ga je igral s prijatelji, a nikoli treniral. Treniral pa je rokomet in košarko. Tudi smučal je rad. Sedaj redno vsak dan vozi kolo za zdravje in kondicijo.
In kje je tu Ivica? Pri dominantni osebnosti kot je Sandi, pride le težko do besede in mora živeti v njegovi senci. A ona se temu ne pritožuje. V svoji skromnosti je celo vesela, da opravi mož vse potrebne kontakte, ona pa ga podpira in mu pomaga iz ozadja. Ve, da jo ima rad in da ceni njeno delo in upošteva njeno mnenje. Brez trdne opore pri Ivici ne bi bil Sandi to kar je.
Tudi voditeljica Albina je v pogovoru le težko prišla do besede, kar pri njej nismo navajeni. Sandi bi nam lahko še veliko povedal, a je odločno zaključila srečanje z družino Jernejc, saj je predvideni čas že potekel.
Napisal in slikal: Stane Arh