Nismo verjeli slabi napovedim vremena po informacijskih medijih, zaupali smo računalniškim modelom in našim iskušnjam. Zato nismo odpovedali pohoda in bili smo nagrajeni z užitki, ki jih nudi sprehod po planinah. Sreča je vedno na strani pogumnih in mi smo pogumni. To smo dokazali že velikokrat na naših pohodih.
Pohod na Planino Korošica je bil eden lažjih. Pot je vseskozi vodila po široki traktorski poti, ki se je sicer strmo vzpenjala. Prav zaradi hude strmine smo hitro prišli do planšarske koče, našega cilja, čeprav je bila višinska razlika nekaj čez 500 m. Časa za uživanje na soncu je bilo na pretek. Lepo pokrajino je dodatno krasila živina, ki se je pasla na okoliških pašnikih, okoli 80 govedi in konj. Za naše dobro počutje je poskrbel pastir Miro Kavar z ženo Marijo, ki že več kot dvajset let poleti paseta živino na tej planini. Rada sprejmeta in pogostita planince. Ne ustrašita se niti 40 pohodnikov, ki ju obiščejo nenapovedani. Čaj in pijača sta bila takoj na mizi, na ajdove žgance pa je bilo potrebno počakati 20 minut. Kislo mleko je bilo odlično, z debelo smetano. Kdor želi, mu pristno gorsko mleko nalijejo v steklenico, da ga odnese domov.
Obkroženi z gorami smo se počutili kot v amfiteatru. Pogledi so nam begali po vrhovih, največkrat na masivni Veliki vrh Košute. Iz debel izdelane klopi in mize so obkrožale relativno veliko pastirsko kočo. Pred kočo sta bila dva velika kupa mecesnovih desk, ki čakata na mojstre, da z njimi prekrijejo razpadajočo streho. Čakali smo na napovedani dež, a ta ni hotel priti. Le za kratek čas so sonce zakrili oblaki, a se je kmalu ponovno zjasnilo. Dovolj nam je bilo posedanja in prijetne debate, zato smo se odpravili nazaj v dolino. Opravili smo obvezno analizo pohoda v gostišču Karavla Koren in se odpeljali z Vandrovcem nazaj na Jesenice.
Napisal in slikal: Stane Arh