Kraški rob, od koder pogledi sežejo do morja, se vznemirijo na ostrinah peči ali spočijejo na temnozelenih gmajnah, je nedvomno vreden obiska. Ne le enega. Vandrovci smo danes naredili prvega, čisto zagotovo pa ne zadnjega. En čisto majčken delček lepot na poti od Črnega Kala do Podpeči smo odkrili…
Tako opisuje pot pohoda Vandrovcev Heda Alić, ki se nam je pridružila šele pred kratkim. Zanimivo branje. Le oglejte si ga na njeni spletni strani: Heda Alić, Kraški rob
“Končno” je bila pogosto izgovorjena beseda na četrtkovem pohodu na Kraški rob. Zato, ker smo se po mesecu dni ponovno srečali na pohodu, ker nas je na pohodu spremljalo sonce in nas grelo, ker smo bili v prirodi in dihali sveži zrak, ker … Vsaj 100 razlogov je za “končno”!
53 vandrovcev je bilo preveč za en avtobus, zato smo imeli kar dva šoferja. Načrtovani pohod po Kraškem robu od Črnega Kala do Podpeči je pogosto spreminjal traso in “končno” je obveljala tista lažja, manj zahtevna. Izognili smo se vzponu iz Črnega Kala na Kraški rob in spustu z roba v Podpeč. Ni bilo ugovorov, ker smo izpustili ta del. Mnogim je bilo to celo v zadovoljstvo, ker so ugotovili, da jim je mesečna neaktivnost pobrala kondicijo.
Kako lepo smo se imeli, povedo bolje slike kot besede. Ste si ogledali blog vsestranske vandrovke Hede. Danijelina slikanica še sledi.
Celo analizo pohoda smo opravili kar stoje na parkirišču v Prapročah. Za dobro voljo je poskrbel šofer Robi in novorojena pravnukinja Sara pri Komelovih.
Med vožnjo proti domu smo že nabrali za cel avtobus prijav za naslednji pohod na Goro Oljko, četrtek, 19. februarja. Pohitite s prijavami, če se nam boste pridružili, da lahko organiziramo dodaten prevoz.
Napisal: Janez Komel