Kristalno modro nebo brez oblačka nad Jesenicami je napovedovalo lep dan za pohod na goro coprnic. No, coprnice ne bi bile coprnice, če ne bi urejale tudi vreme po svoje. Sicer nimajo državnega vpliva, a lokalno okoli Slivnice ga urejajo po svoji volji. Tudi nam so nastavile past z gosto meglo. Če ne bi dobro poznali krajev, bi avtobus zapeljal kar skozi Martinjak naprej.
Jezni na čarovnice, ki so nas prikrajšale za sonce, smo se podali v hrib mimo vodnega zbiralnika. Le še posamezne zaplate snega so prekrivale stezo, zato je bil oprijem čevljev trden tudi brez derez. Na prvem platoju smo se oddahnili in počakali zadnje pohodnike. Za vse je bolj prijetno, če smo skupaj. Klanec nas je utrudil, ker že mesec dni nismo bili na pohodu. Opustili smo treninge in kondicija je šla po zlu. Kidanje snega je bilo premalo za dobro kondicijo.
Ustavili smo se ob spomeniku, ki je bil porušen. Nismo uspeli ugotoviti vzrok porušitve. Pred vrhom smo srečali domačina Mirota, ki je vodič po Križni jami. Na Slivnici je bil že vsaj tri tisočkrat. Z notranjsko govorico nam je opisal pokrajino, ki je ležala pod nami in pripovedoval o zanimivostih. Navdušil nas je tudi za ogled Križne jame. Da, bomo organizirali ogled jame in še pohod na bližnje gričevje.
Z vrha Slivnice smo videli pol Slovenije. Zrak je bil čist in videlo se je do Hrvaških gora. Tudi Triglav je kraljeval nad Julijci. Karavanke so razkazovale svojo lep hrbet v vsej svoji dolžini. Tam, pod Stolom, smo mi doma.
Dom na Slivnici je bil odprt, kot smo se dogovorili, le klobase nas niso čakale. Zmanjkalo naj bi plina, pa jih niso mogli skuhati. Tako nas je nekaj ostalo lačnih, ker smo verjeli na besedo oskrbnika in Stanetovemu dopisu, da bodo pol klobase prodajali za 50 % ceneje, kot stane cela klobasa. Potrdilo se je staro pravilo: v gorah zaupaj le sebi. Brez hrane, pijače in tople obleke ne hodi tja gor.
Prijetno je bilo v koči, prijetno je bilo na gori. Megle v dolini so se med tem razredčile in pokazalo se je v obrisih Cerkniško jezero. Morali smo nazaj v dolino. Ker so ženske namesto metle raje vzele pohodne palice, je Stane priskrbel metlo za poskusne polete. Nobena ni imela korajže, zato jo je zajahal kar Stane sam. Marta ga je hitro ustavila. Preventivno. Kaj pa če bi še res poletel, pa tudi če je to le čez škarpo ob koči do prve grbine tri metre nižje. Nor je dovolj.
Po skupinski sliki s palicami med nogami smo se spustili po sneženi gazi v dolino. Nekaj zdrsov na zadnjo plat ni imelo posledic več kot umazane hlače. O, tudi povaljali smo se po snegu, saj smo v srcu še zelo mladi. Nekoga je celo prijela mladeniška objestnost in je čez pot položil veje, kot da je pot zaprta. Tako je zadnji konec pohodne skupine preusmeril na napačno pot in jih je Mato moral preko mobitela usmerjati proti pravemu cilju. Čakanje na izgubljene so izkoristili junaki z nazdravljanjem uspešnemu pohodu v bližnjem bifeju. Nazdravljanje je bilo tako intenzivno, da niso opazili, kdaj so prišli tudi zadnji pohodniki na cilj. Junake bi kmalu pozabili v bifeju v Cerknici. Nihče jih ni pogrešal. Še dobro, da se je Stane naučil šteti prazne sedeže in ugotovil, da jih je več praznih kot jih je bilo pred prihodom na Slivnico.
Na poti nazaj je bil najbolj srečen Stane, saj je kot vodja pohoda dobil priliko, da je lahko voščil rojstne dneve slavljencem namesto Janeza. Le Marta mu je odklonila poljube in jih bo zato prejela od Janeza.
Čudovito smo se imeli. Bil je lep dan. Škoda, da niste bili z nami.
Napisal in slikal: Stane Arh