Neprijazno mrzlo vreme zadnjih dni je verjetno marsikoga odvrnilo od potovanja v sosednjo Italijo. Za dvajset radovednežev Društva upokojencev Jesenice jutro z minus 12 oC ni bilo ovira, da se ne bi na vse zgodaj podali proti Padovi. Vožnja je v dremežu hitro minila. Zasnežena pokrajina nas je spremljala prav do Padove. V bližini trga Prato della valle smo zapustili topel avtobus in se podali na ogled znamenitosti Padove. Prato della valle je eden največjih trgov v Italiji in tudi v svetu, zato nam je vzelo kar nekaj časa, da smo ga prehodili na poti k baziliki Svetega Antona. Z denarjem romarjev so baziliko skozi stoletja gradili in krasili znani italijanski umetniki. Postala je bahavo lepa. Kapela s sarkofagom Sv. Antona je višek lepote.
Osem sto let stara univerza zahteva spoštljivost. Še vedno je aktivna in mlade ljudi poučuje o dosežkih človeka. V njej je nekoč poučeval in iskal odgovore o naravi Galileo Galilej. Pogled skozi teleskop ga je že pred 400 leti prepričal, da Zemlja ne more biti središče sveta.
Padova je polna lepih in bogatih zgradb iz preteklosti, ki pa jih že načenja čas. Zmanjkuje denarja za vzdrževanje in obnovo.
Na tržnici smo občudovali Treviški radič. Ugotovili smo, da prodajajo sadje in zelenjavo po višjih cenah kot pri nas. Iz čokolade so izdelali različne modele orodij. Dobra ideja za zaslužek.
Živi spomenik je zmrzoval sredi ulice. Marta je stopila k njemu in ga ogrela. V zahvalo je dobila poljubček.
Po skupinski sliki smo se napotili nazaj na avtobus. Neprenehoma smo bili v nevarnosti, da nas povozi kolesar. Kljub mrazu se Italijani prevažajo po mestu v glavnem s kolesom ali z motorjem. Temu primerno so tudi oblečeni.
Naslednje mesto Bassano del Grappa je znano po destilirnicah alkoholnih pijač. Ogledali smo si muzej destilacije Poli in seveda tudi poskusili nekaj alkoholnih pijač. Hitri in pridni so uspeli poskusiti več kot pet pijač. Mesto se ponaša z bogato zgodovino in čudovitim lesenim mostom.
V Treviso smo prispeli, ko je bila že tema. Prometna nesreča nas je prisilila k čakanju, prometna konica ob peti uri pa je dodatno zelo upočasnila vožnjo. Vodička Erika je bila obupana, ker nam ni mogla prikazati mesta v vsem njegovem sijaju, ker so zgradbe poniknile v temo. Mi smo bili navdušeni nad raznobarvnimi lučkami, ki so krasile ulice in pročelja zgradb. Počutili smo se kot v pravljični deželi. Kuhano vino je občutek pravljice še povečalo. Še bi uživali romantično noč, a prosti čas za sanje, ki ga je določila vodička, je potekel. Brž v avtobus in nazaj na Jesenice.
Imeli smo se “fajn”. Motilo nas je edino to, da imajo Italijani premalo stranišč. Kamor koli smo prišli, smo čakali v dolgi vrsti na eno samo stranišče. Nujnost odvajanja je marsikoga prisilila na poskakovanje in mencanje na mestu. Prihodnjič si ponesemo s seboj kahle.
Napisal in slikal: Stane Arh