Vandrovci: Bohinjska Bela – Hotunjski vrh – Bled, 3. 9. 2026

Z jutranjim vlakom se je nas 15 Vandrovcev odpravilo na nov pohod. Izstopili smo na Bohinjski Beli. Pohod smo pričeli po travniku navzgor in kmalu nad vasjo prišli do znamenitih železnih stopnic pod Iglico. Brez večjih težav smo jih premagali in že smo bili na vrhu. Tu smo se za trenutek ustavili in občudovali razgled na Bohinjsko Belo, ki se je razprostirala pod nami.

Z Iglice smo nadaljevali do asfaltne ceste, ki vodi proti Slamnikom. Kmalu se je asfalt končal in nadaljevali smo po gozdni poti. Pri oznakah za Galetovec in Rčitno smo zavili proti Rčitnu. Po krajšem vzponu smo prišli na prostran travnik, ki se je raztezal vse do poti proti Hotunjskemu vrhu. Pot nas je brez večjih naporov pripeljala do vrha, ki smo ga dosegli v manj kot treh urah hoje. Ker se nam ni mudilo na vlak, smo si na vrhu privoščili daljši počitek. Nekateri so posedli na soncu, drugi so poiskali prijetno senco. Ob lepem vremenu in v dobri družbi seveda ni bilo nobene potrebe po hitenju.

Pot proti Bledu smo nadaljevali po gozdni poti, ki se je kmalu priključila makadamski cesti. Po njej smo prišli do Gač. Tu nas je pričakal čudovit razgled na Blejsko jezero in njegovo okolico. Gače pa niso zanimive samo zaradi razgleda. Od tu vzletajo jadralni padalci, pogosto v tandemu. Ravno, ko smo se odpravljali naprej, je pripeljal kombi s skupino padalcev. Takoj so začeli s pripravami na polete, mi pa smo raje nadaljevali svojo pot. Od Gač nas je pešpot strmo vodila navzdol do ceste proti Bledu. Tudi po tej nismo hodili dolgo, saj smo jo zapustili in zavili na gozdno pot, ki se vije visoko nad kampom Zaka. Prišli smo do table, ki je označevala največjo smreko. Žal je ta mogočna smreka leta 2025 propadla zaradi lubadarja. Tako je od nekdanjega gozdnega velikana ostala le še tabla. Naprej nas je ozka gozdna pot vodila po robu pobočja. Občasno se je med drevesi odprl pogled na Blejsko jezero in njegovo okolico. Čeprav smo bili že blizu Bleda, je bila pot še vedno gozdna in v senci vse do železniške postaje. Do okrepčevalnice je bilo le še nekaj korakov. V prijetni senci smo se osvežili s pijačo in ob prijetnem klepetu ugotovili nekaj zanimivega – da tudi tako blizu doma še vedno najdemo kotičke, ki jih marsikdo med nami sploh ni poznal.

Za nami je bilo več kot 600 višinskih metrov, pa kljub vročemu dnevu nismo bili pretirano utrujeni. Večino poti smo hodili v prijetni senci, vzponi pa so bili večinoma postopni. Še enkrat se je pokazalo, da za lep pohod ni treba daleč. Včasih imamo najlepše poti, razglede in skrite kotičke skoraj pred domačim pragom – le čas si moramo vzeti, da jih odkrijemo.