Vandrovci: Mengore, 27. 8. 2026
Po dvanajstih letih smo se odločili, da ponovno obiščemo Bučenico in Mengore – muzej na prostem. Zjutraj smo se z vlakom odpeljali do Most na Soči, kjer nas je pričakala megla. Na srečo se je kmalu razkadila.
Do vrha vodi lepo označena pot, ki se zmerno vzpenja Na tabli je pisalo, da je do vrha približno 40 minut hoje, mi pa smo potrebovali nekoliko več. Z Bučenice smo nadaljevali proti Mengoram. Tudi tu je bilo označeno, da je do vrha približno eno uro hoje, vendar smo bili tokrat nekoliko hitrejši. Na vrhu nas je pričakala cerkev, posvečena Devici Mariji, ki ima posebno mesto v zgodovini tega kraja. Mengore so že stoletja pomembno romarsko središče in so povezane z eno najstarejših župnij na Slovenskem, z Volčami, kjer je krščanstvo zelo zgodaj pognalo globoke korenine. Po ljudskem izročilu so se na Mengorah leta 1713 zbirali voditelji tolminskega kmečkega punta. Zvon z Mengor naj bi 27. marca 1713 naznanil začetek upora za »staro pravdo«.
Mengore je močno zaznamovala tudi prva svetovna vojna, saj je bilo območje del soške fronte. Cerkev je bila med vojno porušena in je konec vojne dočakala v ruševinah. Leta 1928 so se domačini pod vodstvom župnika Alojza Kodermaca lotili obnove. Zvonik je bil porušen do tal, del starih cerkvenih zidov pa so ohranili. Novo podobo cerkve je zasnoval znameniti slovenski umetnik Tone Kralj, cerkev pa je bila blagoslovljena leta 1929. Obnovljena je skoraj enako velika kot prejšnja, dolga približno 16 metrov in široka 4,5 metra. Posebej zanimiva je oltarna slika, ki sta jo ustvarila Tone Kralj in njegova žena Mara. Na njej je upodobljena stoječa Marija z Jezusom v naročju, v spodnjem delu pa so prikazani Soča, stara volčanska farna cerkev sv. Danijela in okoliška pokrajina. Tone Kralj je za cerkev ustvaril tudi križev pot. Mengore pa niso samo romarski kraj. Na njihovih pobočjih so še danes ohranjeni številni ostanki soške fronte – jarki, kaverne in druge vojaške utrdbe. Prav zato je obisk Mengor vedno nekaj posebnega. Na enem mestu se srečajo vera, umetnost, narava in težka zgodovina prve svetovne vojne.
Od tu smo se odpravili proti Modrejcem in Mostu na Soči. Na železniško postajo smo prišli pravočasno, da smo ujeli vlak proti Jesenicam. Še en lep dan v naravi, z veliko zanimive zgodovine – in po dvanajstih letih prijeten povratek na kraje, ki si jih je vredno ponovno ogledati.