Vandrovci:Planina Blato – Krstenica – Jezerski preval – Vodnikov dom – Rudno polje, 8. 7. 2026

V sredo, 08. 07. 2026 se nas je devet Vandrovcev odpravilo z jutranjim vlakom z Jesenic v bohinjske gore. Z vlakom smo se odpeljali do železniške postaje Bohinjska Bistrica, od tam naprej z mini avtobusom do planine Blato, kjer se je začela naša planinska pot. Od planine Blato nas je sprva vodila dokaj strma gozdna pot, ki nas je pripeljala do čudovite planine Krstenica. Planino smo obšli po levi strani in nadaljevali po označeni poti proti planini Jezerce ter se povzpeli na Jezerski preval. Na poti smo bili ves čas obdani z mogočnimi gorami. Pogledi so segali na Ograde, vrhova Adam in Evo, Jezerski Stog ter Mišelj vrh. Pod nami se je skrivala planina Pod Mišelj vrhom, nasproti se je bohotila Vodnikova koča, naš naslednji cilj. Z Jezerskega prevala smo se po ozki kamniti poti spustili do planine pod Mišelj vrhom. Na planini stoji nekaj zapuščenih stanov, pot poteka po ravnini čez planino. Od planine pod Mišelj vrhom smo se povzpeli proti Vodnikovemu domu. Pri koči smo si vzeli krajši počitek in občudovali razgled na Triglav ter Dom Planika pod Triglavom in na našo prehojeno pot. Ker nas je nekoliko priganjal čas, smo morali nadaljevati pot, saj smo želeli ujeti avtobus z Rudnega polja do železniške postaje Bohinjska Bistrica. Od Vodnikovega doma nas je pot vodila ob vznožju Tosca do Studorskega prevala. Nato smo se spustili do Jezerca, gorske kotanjice in znanega križišča planinskih poti. Nadaljevali smo po razgibani poti, ki nas je vodila z manjšimi vzponi in spusti vse do ceste na Rudnem polju. Od tam smo se z avtobusom odpravili proti Bohinjski Bistrici. To je bil prijeten panoramski ogled Bohinja, saj smo se peljali po zgornji dolini do Bohinjskega jezera in nato po spodnji dolini do železniške postaje Bohinjska Bistrica. Povezave so se lepo izšle, saj je že čez deset minut po prihodu avtobusa pripeljal tudi vlak proti Jesenicam. Pot tehnično ni bila zahtevna, je pa bila zaradi svoje dolžine in številnih vzponov ter spustov kar naporna. Hodili smo približno sedem ur, brez vključenih postankov, in prehodili okoli 17 km, vzpona okoli 1000 m in spusta okoli 700 m. Ves trud je bil poplačan s čudovitimi razgledi na okoliška gorovja in z lepoto visokogorske narave. Skoraj vso pot, razen na Pokljuki, so nas spremljale številne vrste gorskega cvetja. Najbolj je izstopal cvetoči rododendron. Opazili smo tudi planike in drugo pisano alpsko cvetje, ki je krasilo našo pot. Vse to je še dodatno poudarilo lepoto Julijskih Alp. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno. Večinoma je bilo oblačno, občasno je skozi oblake pokukalo sonce. Vidljivost je bila zelo dobra, zato smo lahko ves čas uživali v razgledih in lepotah gorskega sveta. Vandrovci smo tokrat dokazali, da se da v gore odpraviti tudi brez osebnega avtomobila. Z vlakom in lokalnimi avtobusnimi povezavami smo izpeljali celotno pot, kar je prijaznejše do narave in tudi najcenejša možnost prevoza. Obenem smo lahko brez skrbi uživali v poti, razgledih in druženju.