Vandrovci: Sabotin, 5. 11. 2026
Celotna pot je posneta TUKAJ.
Z jutranjim vlakom smo se odpeljali v Solkan, kjer nas je pričakalo lepo vreme. Na Sabotin smo se podali po severni poti, ki je z višino postajala vse bolj strma in kamnita. Na zahtevnejših odsekih je bila zavarovana z jeklenicami, ki so nam bile v pomoč tudi pri vzponu po stopnicah do območja kavern, jarkov in rovov iz prve svetovne vojne, vse do koče na Sabotinu. Ob koči so se nam odprli lepi razgledi na Goriška brda. Čeprav je bila koča zaprta in je pihal mrzel veter, smo se vseeno odločili za počitek. Nato smo pot nadaljevali po grebenu do ostankov obzidja cerkve sv. Valentina. Med potjo se je veter umiril, temperatura pa je postajala vse prijetnejša.V dolino smo se spustili po južni poti, ki je bila zaradi strmine in kamenja prav tako zahtevna, zato je bila potrebna previdnost. Ker smo v Solkan prispeli dve uri pred odhodom vlaka, se je del skupine odločil, da ostane v Solkanu, drugi pa smo se po kolesarski poti odpravili do železniške postaje v Novi Gorici. Med potjo so nas spremljali čudoviti razgledi na Sabotin, odet v rdeče barve jesenskega ruja, znameniti železniški most, Sveto goro, obdano z jesenskim listjem, ter Sočo z njenimi brzicami. V Novi Gorici je bilo še dovolj časa za kavico na prijetnem soncu. Tako smo v sproščenem vzdušju zaključili lep dan na Primorskem, medtem ko nas je ob vrnitvi domov pričakalo oblačno in hladno vreme.