Vandrovci: Rutarski vršič (1699 m), 22. 7. 2026
Celotna pot je posneta TUKAJ.
Tokrat se nas je šest Vandrovcev odločilo osvojiti Rutarski Vršič. S tremi osebnimi avtomobili smo se odpeljali v Gozd Martuljek, kjer smo parkirali. Pot smo začeli pri koncu sankaške proge in se usmerili proti Bivaku III za Akom. Začetek poti je potekal po gozdni stezi, ki se je kmalu postavila precej bolj pokonci. Vzpon do bivaka poteka po zahtevni, označeni planinski poti. Najzahtevnejši del nas pričaka višje pod krnico, kotanji podobno gorsko dolino s strmimi pobočji, kjer je pot zavarovana z jeklenicami in klini. Po koncu varovanega dela nas je steza v nekaj minutah pripeljala do Bivaka III za Akom na višini 1340 metrov. Za vzpon iz doline smo potrebovali približno dve uri zmerne hoje. Bivak III za Akom stoji na eni najlepših razglednih točk pod Martuljško skupino gora. Od tod se odpirajo veličastni pogledi na mogočno severno steno Špika, Frdamane police ter okoliške vrhove in ostenja. Lep razgled sega tudi v dolino Gozda Martuljka in proti Karavankam. Zaradi izjemne lege je Bivak III cilj, ki navduši vsakega obiskovalca, tudi če se od tod ne povzpne naprej na okoliške vrhove. Pri bivaku smo si privoščili krajši počitek.
Eden od članov se je vrnil po isti poti v dolino, preostalih pet nas je nadaljevalo proti Rutarskemu Vršiču. Od bivaka smo se najprej spustili do prodišča, kjer nas je možic na levi strani usmeril na stezo. Ta se je po številnih serpentinah strmo vzpenjala skozi gozd vse do manjšega sedla. Nato se je pot nekoliko položila in nas po grebenu Rutarskega Vršiča, v približno petih minutah, pripeljala na vrh. Rutarski Vršič je miren in redko obiskan vrh. Čeprav je poraščen z gozdom, se skozi krošnje dreves odpirajo lepi pogledi na del Martuljških gora, predvsem proti mogočnemu Špiku in okoliškim vrhovom. Razgledi niso tako obsežni kot z bližnjih vrhov, vendar prav samotnost in tišina dajeta temu vrhu poseben čar.
Za sestop smo izbrali neoznačeno Lengarsko pot. Sprva je bila steza lepo vidna, ozka in precej strma, v spodnjem delu pa smo naleteli na vedno več podrtih dreves. Zaradi številnih debel je bila hoja ponekod skoraj nemogoča, zato smo si morali večkrat poiskati prehode med njimi, dokler nismo ponovno dosegli bolje prehodne poti, ki nas je pripeljala v dolino.
Ker smo sestopili nižje od mesta, kjer so bili parkirani avtomobili, sta se Rajko in Janez ponudila, da se peš vrneta ponje. Preostale tri članice smo medtem v prijetni senci počakale na klopci ob parkirišču pri kolesarski stezi v Gozdu Martuljku. To je še en dokaz, da imamo pri Vandrovcih prave kavalirje. Prav takšni drobni trenutki, polni medsebojne pomoči, dobre volje in prijateljstva, naredijo planinske izlete še lepše in ostanejo v prijetnem spominu še dolgo po vrnitvi domov.