Vandrovci: Divje babe, 18. junij 2026
Igranje na neandertalčevo piščal poslušaj TUKAJ.
Celotna pot je TUKAJ.
Vandrovci smo se tokrat odpravili v Cerkljansko hribovje, kjer smo obiskali arheološki park Divje babe, eno najpomembnejših prazgodovinskih najdišč v Sloveniji. Z avtobusom smo se odpeljali preko Škofje Loke, Železnikov, Zalega Loga in Davče do Cerknega, nato pa nadaljevali proti Tolminu do naselja Reka, kjer smo začeli naš pohod. Po mulatjeri smo se povzpeli do cerkve sv. Ivana. Čeprav je pot večinoma potekala po prijetni senci, nas je spremljala poletna vročina. Po dobri uri hoje smo dosegli cilj in bili nagrajeni z lepimi razgledi na Idrijsko-Cerkljansko hribovje ter Spodnje Bohinjske gore ter okoliške vasi.
Ogledali smo si tudi cerkev sv. Ivana, ki stoji na robu Šebreljske planote in je posvečena sv. Janezu Krstniku. Vodička nam je odklenila cerkev ter nam predstavila njeno zanimivo zgodovino. V notranjosti smo si ogledali tudi fosilni zob jamskega medveda, eno od pričevanj o bogati prazgodovinski dediščini tega območja. Po pripovedovanju in mnenju številnih obiskovalcev naj bi bilo območje okoli cerkve tudi ena najmočnejših energijskih točk v Sloveniji, kar nekateri povezujejo s predkrščanskim svetiščem, posvečenim soncu, ki naj bi nekoč stalo na tem mestu. Prva cerkev naj bi na tem mestu stala že leta 1595. Leta 1763 so jo po naročilu goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa porušili, kamenje pa uporabili za gradnjo nove cerkve sv. Jurija v središču vasi. Domačini se s tem niso sprijaznili in niso želeli, da bi spomin na nekdanjo cerkev zamrl, zato so leta 1870 na lastno pobudo začeli graditi novo cerkev, ki še danes stoji na tem razglednem mestu. Pomembno vlogo je cerkev dobila tudi v času prve svetovne vojne. Zaradi svoje strateške lege je bila izbrana za eno pomembnejših obrambnih točk pred morebitnim prodorom italijanske vojske. Pod cerkvijo in v njeni okolici so zato zgradili obsežen sistem utrdb in obrambnih položajev. K sreči ti niso bili nikoli uporabljeni, saj se je vojna ustavila že na soški fronti.
Po ogledu cerkve smo se podali po strmih in varovanih stopnicah do jam Divjih bab. Najprej smo si ogledali prvo, manjšo jamo, nato pa se mimo nje odpravili še do večje jame, ki sta svetovno znani po izjemnih arheoloških odkritjih. Jami sta skriti v strmem skalnatem pobočju nad dolino Idrijce. V njej so našli fosilne kosti ledenodobnih živali, predvsem jamskega medveda, pa tudi številne dokaze o prisotnosti ledenodobnega človeka – kamnita in koščena orodja ter ostanke ognjišč. Največjo pozornost je najdišče pritegnilo 18. julija 1995, ko je bila v jami odkrita neandertalska koščena piščal. Najdba velja za najstarejše doslej odkrito glasbilo na svetu. Piščal, izdelana iz stegnenice mladega jamskega medveda, je stara med 50.000 in 60.000 let. Znanstvene raziskave so potrdile, da so luknjice na njej nastale z namernim delom človeka, izdelane s kamnitim in koščenim orodjem. Rekonstrukcije piščali so pokazale, da omogoča igranje tonov, primerljivih s sodobnimi glasbili. Ogledali smo si njeno natančno kopijo, medtem ko je original shranjen v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. V večji jami smo si ogledali tudi film o življenju neandertalcev, ki je na zanimiv in nazoren način prikazal njihovo vsakdanje življenje, lov, izdelavo orodij in bivanje v tem prostoru pred več deset tisoč leti. Projekcija je potekala kar v naravnem jamskem okolju, kar je doživetju dalo še poseben pečat.
Po ogledu smo se po strmi, peščeni in nekoliko drseči poti spustili nazaj v dolino. Pot ni bila dolga, je pa zahtevala nekaj previdnosti. Kljub vročemu dnevu smo se domov vrnili bogatejši za novo izkušnjo in zanimivo spoznanje, da sposobnost ustvarjanja in doživljanja glasbe ni značilna le za sodobnega človeka. Tudi neandertalci so očitno poznali moč glasbe, kar dokazuje prav znamenita piščal iz Divjih bab.
Posebno zanimivo naključje je sledilo že naslednji dan. Miran Božič je na občinskem prazniku v Naklem na rekonstrukcijo neandertalske piščali zaigral slovensko himno. piščal
Napisala: Irena Sodja