Vandrovci: koča Gilberti, 3. julija 2026
Ker tudi tokrat ni bilo dovolj prijavljenih za avtobusni prevoz, smo se v petek, 3. julija 2026 zgodaj zjutraj odpeljali proti Italiji s petimi osebnimi avtomobili, ki smo jih popolnoma zapolnili. Parkirali smo pri spodnji postaji stare žičnice v Sella Nevei. Od tam nas je pot najprej vodila pod smučiščem čez travnik, nato v gozd. Šele tam nas je usmerila tabla na kočo Gilberti, na kateri je bil previden čas hoje 1 ura in 40 minut. Na spletnih straneh ta pot sploh ni omenjena. Za vzpon smo potrebovali približno dve uri.
Začetni del poti je bil strm, nato se je vzpon postopoma umiril. Gozdna steza je bila prijetna za hojo, podobna stari mulatjeri, in je vse do pobočij Bele peči potekala skozi gozd. V zgornjem delu je postala kamnita. Ob poti smo občudovali cvetoči alpski rododendron, šopek planik in številne druge vrste gorskega cvetja različnih barv, ki so krasila pobočja. Posebno doživetje je bilo srečanje z gamsom, ki je stal kar na cesti in lizal kamenje – verjetno zaradi soli. Ker se nas ni pretirano bal, smo ga lahko nekaj časa mirno opazovali in fotografirali. Pot je nato vodila ob mogočnih stenah Bele peči do grebena, od koder se je odprl lep pogled na kočo Gilberti, oddaljeno le še nekaj minut hoje.
Ker smo bili še polni moči, se nas je devet pohodnikov, brez postanka pri koči, odpravilo naravnost proti sedlu Bela peč. Pot se je najprej spustila v manjšo dolinico, nato se je začela vzpenjati med glavnim kaninskim grebenom na levi in Belo pečjo na desni strani. Po približno pol ure hoje smo prispeli do nekdanje vojaške utrdbe na sedlu Bela peč. Razgledi so bili izjemni. Pred nami se je razprostiralo Kaninsko pogorje s smučiščem Kanin, pod nami planina Pecol ter nad njo veličastni greben Montaža.
Medtem se je nebo pooblačilo, zato so se člani skupine, ki so ostali pri koči, predčasno odpravili nazaj v dolino po isti poti. Ko smo se vrnili s sedla, jih ni bilo več. Ustavili smo se pri koči Gilberti, si privoščili krajši počitek in okrepčilo, nato pa smo se odločili za sestop po intervencijski poti. Na tej poti smo opazili še trop gamsov.
Čeprav smo v dolino prispeli pred prvo skupino, nas je sestop močno utrudil. Pot je bila zelo strma, deloma betonska, deloma makadamska, zaradi sipkega kamenja tudi precej nevarna za zdrs. Tudi hoja po travnatih bližnjicah ni bila bistveno prijetnejša. Škoda, da gondola ni vozila, čeprav je bilo na spletnih straneh navedeno, da obratuje vsak dan. V resnici je obratovala le za potrebe koče, ne pa tudi za prevoz potnikov. Ena pohodnica je zato ostala v dolini in si ogledala tamkajšnjo okolico. Načrtovana vožnja z gondolo nazaj je odpadla, zato smo bili primorani sestopiti peš. Kljub nekoliko napornejšemu sestopu smo dan zaključili zadovoljni, bogatejši za lep planinski izlet, čudovite razglede, bogastvo gorskega cvetja, srečanja z gamsi in prijetno druženje.