To je to! Čeprav se je začela koledarska pomlad, se zima noče in noče posloviti. Napoved temperature za ta dan, ki naj bi bil najhladnejši v tej zimi, je bila do – 22 o C. Zaradi teh napovedi so se nekateri pohodniki odpovedali pohodu . Od Hrušice pa do Lesc se nas je nabralo le 27 neustrašnih in vzdržljivih pohodnikov. Cilj pohoda je bilo osrčje Pokljuke, kjer imata mraz in zima »ta mlade« .
Na ozki, vaški cesti na koncu Srednje vasi (594 m) smo izstopili iz toplega avtobusa. Zelo presenečeni smo bili, ker ni bilo napovedanega polarnega mraza. Kljub temu smo si hitro nadeli nahrbtnike na rame in jo mahnili mimo cerkve sv. Martina ter lepo urejene vaške osnovne šole. Ob šoli nas je pričakal kuža pasme «Lesei«, ki nas je nato vso pot spremljal in nam delal družbo. Markacija nas je usmerila na dobro shojeno stezo v snegu, ki je peljala proti našemu cilju, na Uskovnico. Pohodnik dobro ve, da se mora za zimske razmere obleči v smislu »čebule«, da se lahko slači. Že po kratkem vzponu smo odvrgli vrhnja oblačila. Večji del poti smo prehodili po gozdni cesti. Pot je bila dobro shojena. Z nadmorsko višino se je višala debelina snega. Tišina, bele poljane, sneg na vejah dreves in koprenasto nebo so nam ustvarili pravo zimsko pravljico. Po dveh urah hoje skozi čarobni svet smo prispeli v kočo na Uskovnici. V toplo zavetje sta nas sprejela oskrbnik Janez in ga. Agata. Postregla sta nam z dobro hrano in pijačo. Ga. Agata je poskrbela še za dobro razpoloženje, polno mero smeha in je popestrila vzdušje med nami.
Ura počitka je v dobri družbi kar prehitro minila in morali smo se posloviti z željo, da se še vrnemo. Podali smo se do Rudnega polja ( 1347 m), kjer nas je čakal avtobus. Pot je vodila skozi novo zimsko pravljico: okoliške smreke so bile vse oblečene v debelo belo obleko, bile so lepe kot neveste, z neba je naletavalo drobno srebro, droben sončen žarek pa se je občasno prikradel skozi sivino nad nami. Hodili smo v koloni, da nismo poškodovali tekaške proge. V tišini se je slišalo samo škripanje zmrznjenega snega pod našimi nogami. Duše so se nam umirile in v divjini smo občutili, da je človek samo majhen del te prečudovite narave in nič drugega.
Po uri hoda v zimski idili smo prispeli do avtobusa. Tokrat sta bila dva slavljenca: Janez A. in Dragica B. Postregla sta nam z »antigripinom«. Marsikateremu pohodniku, ki se ni udeležil tega čudovitega pohoda, je lahko žal, da ni bil z nami. To je bil pravi zimski pohod za dušo in telo. Polarnega mraza nismo srečali.
Napisala: Marija Robič – Mimi Slikal: Janez Komel, Mato Čemažar in Marija Robič