Med daljšim deževnim in snežnim obdobjem so samo za četrtek napovedovali lepo vreme, zato nas ni skrbelo, da pohoda ne bi mogli izpeljati. Avtobus je bil premajhen za vse prijavljene, zato smo naročili še kombi.
Ljubljanska megla nas ni motila, ker smo vedeli, da 100 m višje sije že sonce. Pot smo začeli kar po asfaltni cesti in se tako izognili zmrznjeni in blatni zemlji. V prijetnem klepetu in druženju smo prispeli na Osolnik (Osovnik po domače) še polni moči. Pred nami so se razprostirale s soncem obsijane Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe s pobeljenimi vrhovi. Pod njimi je ležalo morje bele megle in poudarjalo lepoto vrhov. Kamor koli si pogledal je pogled segal do obzorja. Sonce nas je vabilo v objem toplih žarkov. Dolgo smo se jim nastavljali. Bilo je kot pomladi. Celo nekaj pomladnih cvetlic je že kukalo ven iz porjavele trave.
Pot navzol nam ni delala težav. Postanek v Mihelčevem domu na Govejku je bil dobrodošel. Potrebovali smo pijačo, nekateri tudi jedačo. Ričet, jota, klobasa in štruklji so dobro teknili, saj je bil počitek prav v času kosila. Polurni sprehod do gostilne Legastja je bil pika na i celotnemu pohodu. Ker se je vrsta pohodnikov zelo raztegnila, so prvi sklenili počakati kar v gostilni. Njim so se pridružili tudi zadnji in popili svojo kavo, čaj ali pivo. Novica, da so domače slaščice odlične, se je hitro razširila in morali smo se o tem prepričati. Res so bile dobre, celo šoferja sta jih pohvalila.
Stanetov “odhod” je pomenil odhod in čez pet minut sta avtobus in kombi, ki sta bila parkirana pred gostilno, že odpeljala proti domu. Do četrte ure popoldan smo bili na Jesenicah, kot je napovedal Janez.
Napisal in slikal: Stane Arh