Obetal se je sončen, vroč dan. Zgodnja ura, ob 6 h zjutraj, je poleti že pozna za izlete v hribe. To nam je tudi narava dokazala, saj je kmalu od nas tekel pot po obrazu in telesu, ko smo se poslovili od Brške planine (Egger Alm) in se zagrizli v klanec. Topel in močno vlažen zrak nas ni nič hladil. Ohlajali smo se lahko le z izhlapevanjem potu. Kdor ni pil dovolj, je imel kmalu težave z dehidracijo in pot navzgor je bila prekleto naporna. K sreči nas je gozd ščitil pred direktnimi sončnimi žarki. Nekateri so se zavedeli svojih zdravstvenih meja in so pametno ukrepali: obrnili so korak nazaj v dolino. Janez, ki je vedno zadnji, jih je odgovorno pospremil zaradi njihove varnosti.
Premagovanje poti je postalo še težje, ko je bilo konec gozda. Sonce nas je prebadalo s svojimi vročimi žarki. Nujno je bilo zaščititi glavo in to je večina tudi naredila. Z veliko volje in trme smo prilezli na vrh, kjer so nas navdušeno pozdravili “tazagnani”, ki jim je bila pot na Poludnik “mala malica”.
Joj, kako čudovit razgled je po okolici. Poludnik ni visok vrh v vzhodnih Karnijskih Alpah, a za sosede ima samo nižje vrhove. Zato se vidi daleč: na zahodu se bohoti Dobrač, proti jugo- zahodu se vzpenjajo Julijske Alpe s Triglavom in Mangartom, na jugu je Montaž, na vzhodu se dvigajo Krniške skale (Gartnerkofel), pod katerimi leži znano smučišče Mokrine (Nassfeld), na severu varujejo Ziljsko dolino Ziljske Alpe. Splačalo se je potruditi in priti na vrh. Dolgo smo se razgledovali po dolinah in vršacih. Vseskozi pa smo pazili na koprive, ki so popolnoma prerasle teme Poludnika.
Pot v dolino je bila lažja, pa tudi veter je že začel pihljati. Ustavili smo se še na Poludniški planini (Poludniger Alm), saj nas je žeja že krepko zdelala. Miza je bila kmalu polna pirovskih steklenic in kavinih šalic. Dobro smo se odžejali in napolnili prazne rezervoarje s tekočino.
Pri avtobusu sta nas pričakala Andrej in Darinka in nas pogostila s limonovcem in okusnim pecivom, da bo njun peti vnuk lepo rasel in se zdravo razvijal.
Cesta na Brško planino je ozka in zelo ovinkasta. Neki avstrijski šofer ni mogel verjeti, da smo se pripeljali na Brško planino z avtobusom, zato je peljal navzdol z avtom za nami in vso pot je žena snemala, kako spretno je vijugal naš šofer Slađan Pejić. Resnično je odlično vozil, oviram se je izognil do nekaj milimetrov natančno. Vsi smo ga občudovali in spontano smo zaploskali, ko smo pripeljali v dolino Zile.
Brez težav smo pripeljali do “Aljaža” na Dovjem in opravili končno analizo pohoda. Odlično, kljub zdravstvenim težavam nekaterih pohodnikov.
Napisal: Stane Arh Slikala: Stane Arh in Luka Vujičić