Pohod na Peco smo imeli v programu že lani, pa so nam jo zagodli s slabim vremenom administrativni upravljalci. Tokrat smo se izognili njihovi muhavosti in se obrnili s prošnjo na pravi naslov. Vreme je bilo odlično.
Zanimanje za pohod je bilo tolikšno, da smo prekoračili kapacitete največjega avtobusa. Zato smo Milana prelevili v šoferja kombija in tako omogočili vsem prijavljenim pohodnikom ogled Pece od blizu. Za jutranje presenečenje je poskrbel Vandrovec, ker nam je poslal avtobus z napisom GRADTRANS. V njem je k sreči sedel šofer Stojan, ki nas je že prevažal, zato smo vedeli, da ni pomote. Poznamo ga po prijetni in varni vožnji. Izbrali smo najcenejšo varianto: po cesti skozi koroške vasi z dvojezičnimi napisi. Po dveh urah smo bili že pri spodnji postaji kabinske žičnice na Peco.
Po samo 15-ih minutah smo premagali 1000 m višinske razlike. Kakšna hitrost! Na zgornji postaji, na višini 1708 m, smo se razgledali po Podjuni in našem cilju – grebenu Pece z vrhovi od Bistriške špice do Kordeževe glave, ki je z 2125 m najvišji vrh pogorja Pece. Poleg 7-letnega Ažbeta, ki je spremljal babico Kristino, je za prijeten začetek pohoda poskrbel še Branko Božič iz Prevalj, sicer vodnik pri pohodih jeklarjev SIJ in dober prijatelj naših upokojencev. Oba sta bila zadolžena, da smo se podali na pravo pot označeno z “P12 Kordeschkopf”. Ažbe že pozna črke in številke, Branko pa, odkar je v penziji, prebije več časa na Peci kot doma. Pozimi smuča, poleti vodi prijatelje po zanimivih poteh na Peco iz slovenske in avstrijske smeri.
Napovedani 2 uri za vzpon sta minili kot bi mignil, saj pot po smučišču in naprej na Knipsovo sedlo, kjer smo prečili avstrijsko-slovensko mejo, ni bila preveč naporna. Le pohodniki s fotoaparati so bili močno zaposleni. Obilica planinskih rož in enkratnih pejsažev so bili vzrok njihovega zaostajanja.
Prepričan sem, da nas bo ustvarjalka slikanic (kolažev) Danijela spet obdarila z lepotami, ki jih je ujela v svoj aparat. Celo najboljša svetovna smučarka Tina Maze, ki je na svojem treningu prečila vrh Pece, ji ni mogla uiti.
Postanek na najvišjem vrhu Pece, Kordeževi glavi, je vsakdo izkoristil po svoje. Poleg počitka, okrepčila v obliki malice iz nahrbtnika in razgledovanja s pomočjo panoramske table, smo se odločali o nadaljevanju poti. Za osvojitev še drugega najvišjega vrha Bistriške špice (2113 m) bi bilo potrebno malo več kondicije, zato so se najbolj zagnani podali na bližji Končnikov vrh (2109 m). Spust s Kordeževe glave do zgornje postaje žičnice je bila zabava, za kar je poskrbel mali Ažbe s svojo poskočnostjo in smislom za humor. Še vožnja z žičnico v dolino, kjer smo se poslovili od deveterice v kombiju, in spet smo se prepustili Stojanu, da nas je varno pripeljal v domače kraje.
Spotoma smo se že dogovorili za naslednji pohod na Zelenico – 1.8.2013. Tu bomo poleg obiska koče na Zelenici naredili še ogled izvira Završnice in vrtička planik v Suhem ruševju pod Vrtačo.
Napisal: Janez Komel Slikal: Marina Čemažar, Janez Komel, Ivanka Zupančič