Kar 30 pohodnikov iz DU Jesenice se je udeležilo prvega pohoda Gorenjskih upokojencev skozi Udin Boršt. Bili smo najštevilčnejša grupa in so nas organizatorji DU Kokrica za to pohvalili.
Veličasten je bil pogled na dolgo in strjeno kolono upokojencev, ki se je vila skozi Kokrico. Vzbujali smo radovedne poglede mimoidočih in mimovozečih. Nevajeni ravninskih pohodov smo se jezili na asfaltno pot skozi naselje in na promet, ki se je odvijal mimo nas. Tolažbo smo iskali v razkošnih hišah, ki so se bahale s svojo lepoto. Občudovali smo jih, hvalili njihovo urejenost in zavidali lastnikom udobje, ki jim ga nudijo. Končno smo zavili v gozd. Po makadamski cesti je bila hoja prijetnejša, pogled na rastlinje ob poti nam je bil domač. Zadihali smo s polnimi pljuči in napetost je popustila. Oblikovale so se manjše skupine. Pogovor je postal glasnejši.
Prvi postanek. Na stojnicah so se bohotili veliki sendviči in okusna domača pijača. Ker je bila ura že preko devete, so smeli po Kebrovem zakonu že točiti tudi alkohol. Harmonikaš je z melodijami ustvaril vzdušje veselice. Duše so se odprle in vsi smo bili med seboj povezani. Še plesali bi, če bi počitek trajal daljši čas. O, zapeli pa smo!
Na komando vodnikov smo nadaljevali pohod. Velik kup krompirja v jarku ob cesti je sprožil komentarje zgražanja. Res je bil lanski krompir s kratkimi kalčki, a smo presodili, da je bil še kvalitetno ohranjen in uporaben. Lastnik krompirja bi moral poiskal nekoga, ki bi ta krompir koristno uporabil. Odvržen v jarek bo kmalu začel gniti, smrdeti in onesnaževati okolico. Za okoli 7 ton odvrženega krompirja v okolico si zasluži šofer kazen. Žal, smo postali družba, ki več ne reagira na nepravilnosti. Povzročitelji ostajajo nekaznovani ali pa je kazen samo simbolična. Pravni in administrativni sistem ne delujeta. Prepričan sem, da izmed 120 pohodnikov ni bilo posameznika, ki bi bil pripravljen javiti inšpekcijskim organom onesnaževanje okolja. Ne, tudi jaz nisem reagiral več od tega zapisa.
V kotlini Kapnik smo postali ob spomeniku NOB. Krajšemu nagovoru je sledila spontano zapeta pesem Na oknu glej obrazek bled. Pohod nas je že tako povezal, da je petju odličnega pevca (ga ne poznam po imenu) sledilo petje vseh pohodnikov, kot odmev. Vsi smo peli zanosno in občutili vsebino pesmi. Druženje v skupni pesmi smo nato še nekajkrat ponovili ob krajših postankih.
»Jurček! Jurčka sem našel«, se je razlegel krik veselja skozi gozd. Vsem ga je hitel kazat, velikega, lepega in zdravega jurčka. V trenutku smo se pohodniki prelevili v gobarje. S pogledi smo švigali po tratah in iskali jurčke ob poti. Posamezniki so ubrali celo svojo pot, da bi odkrili gobe v skritih kotičkih. Uspeh je bil ničen.
Z vztrajnostjo pridemo vedno do cilja. Tako smo tudi mi prišli nazaj na startno mesto do Kulturnega doma Kokrica. V prijetnem druženju smo se podprli z mesnim pasuljem, zaplesali ob zvokih harmonike, tekmovali v pikadu in balinčknju, poskusili posušeno eksotično in zdravilno sadje, si ogledali nova kolesa z akumulatorskim pogonom.
Bogatejši z novimi poznanstvi in priznanjem za udeležbo na prvem pohodu smo se vrnili v poznih popoldanskih urah domov. Organizatorji si zaslužijo vse priznanje za izvrstno organizacijo in prijetno vzdušje, ki so ga uspeli ustvariti.
Napisal: Stane Arh Slikal: Stane Arh
