Nadaljujemo z raziskovanjem okolice Jesenic. Tokrat smo se spet odpravili v bližnjo okolico Blejske Dobrave in še enkrat ugotovili, kako slabo poznamo “domače dvorišče”. Res je, da na Boršt, Vrše in Kavče ne vodijo markirane poti. A stezice skozi gozd in razgledi na okolico očarajo s svojo lepoto še tako zahtevne pohodnike vseh starostnih kategorij. Mogoče bo pot nekoč del turistične ponudbe.
30 pohodnikov se nas je zjutraj ob dogovorjeni uri zbralo pred gostilno pri Jurču. Kar precej strma pot nas je hitro ogrela in šele na območju poseke smo se malo oddahnili. V eni uri smo po kolovoznih poteh in delno po brezpotju dosegli že prvi načrtovani cilj – 931 m visoki Boršt. Med vzpenjanjem proti vrhu smo občudovali pod seboj znane vasi in sotesko Vintgar. Nad njimi se je bočil sneženi venec gora Karavank in Kamniških Alp. Desno od bližnjega Homa so se nad Gorjami bohotili Julijci.
Pri spustu na sedlo med Borštom in Vršami je nekaterim nepazljivim pohodnikom zdrsnilo zaradi obilice listja in kosov vej. Odnesli so jo brez posledic, k sreči. Na Vršah se je odprl pogled na zahodni del Karavank, Javorniški rovte in Koroško Belo. Mežaklja nam je pokazala svojo gozdnato vzhodno stran. Nad njo sta se bočila Triglav in Rjavina.
Odpovedali smo se vzponu na Kavče, ker je prehod po grebenu in spust prezahteven za naše sposobnosti. Na križišču pod daljnovodom smo zato namesto na Kavče zavili na kolovozno pot, ki jo je pred leti presekal zemeljski plaz. Pripeljala nas je na zgornji del Blejske Dobrave. Med pešačenjem skozi vas smo se čudili, kako slabo poznamo Blejsko Dobravo kot naselje. Je mnogo večja, kot smo jo doživljali pri vožnji skozi na pokopališče. Mnogi od nas so prvič pešačili skozi vas.
Po dobrih treh urah hoje smo se zopet zbrali pri Jurču. Opravili smo še obvezne formalnosti in se dogovorili za naslednji pohod na Mrzlico.
Napisal: Janez Komel Foto: Marjan Lakota, Janez Komel
