• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 19. junija 2017Letovanje v Supetar, otok Brač, Hrvaška
    • 26. junija 2017 17:00Letni koncert MoPZ DUJ in proslava Dneva državnosti.
    • 27. junija 2017 9:00Jesenice - Kočna - Lancevo - Rodine, dolžina 50 km
    • 29. junija 2017Koča Tolazzi (1350m) - Volajsko jezero (1951m)
    • 4. julija 2017 9:00Jesenice - Planica, dolžina 75 km
    • 11. julija 2017 9:00Jesenice - Begunje - Leše - Otok - Begunje, dolžina 55 km
    • 13. julija 2017Višarje (1766m) - Kamniti lovec (2071m)
    • 18. julija 2017 9:00Jesenice - Kranjska Gora - Mihov dom, dolžina 65 km
    AEC v1.0.4

228. pohod. Polzela(321m) – Gora Oljka(733m), 12. 2. 2015

Tako lepega vremena kot na tem pohodu že dolgo nismo imeli. Najbolj vročim so bili dovolj že kratki rokavi.

Število pohodnikov še kar narašča in smo morali poleg avtobusa naročiti še kombi. Če ne bi posegla vmes bolezen (gripa), bi morali naročiti celo dva kombija.

Janez je držal obljubo, tako kot vedno, in naredil jutranji postanek na Trojanah. Kava ali čaj in krof so bila poživila, ki so nam dala krila. V Podgori pri Polzeli smo se zagnali v hrib, kot da bi želeli postaviti rekord v hoji na Goro Oljko. Rekorda verjetno nismo postavili, smo pa zelo hitro prišli na vrh. Večina je potrebovala le nekaj minut več kot eno uro, pa čeprav je bila pot na nekaterih mestih ledena in spolzka.

Prijazna točajka Planinskega doma nas je posedla za mize. Nekateri so ostali kar zunaj na soncu; ti so dobili blazine za pod svoja sedala, da jih ni zeblo. Ostali so se razporedili po lično urejenih notranjih sobah. Odlični vampi, golaž in jota so bili hitro na mizi, a so zginili v želodce še preden je uspel Janez priti do vrha Gore Oljke. Ah, naš Janez je vedno zadnji, ker ničesar ne prepusti slučaju. Vedno poskrbi, da dosežejo vrh vsi v skupini. Prav zato mu ne zamerimo, da prihaja vedno zadnji, pa čeprav je vodja.

Obisk cerkve na Brezjah je bil preslab, da bi si zakupili lepo vreme. Morda smo si zagotovili  lepo vreme v bodoče z obiskom cerkve Svetega Križa, ki si jo je ogledala cela skupina. Res je lepa, še posebno oltar. Pod cerkvijo je zanimivo podzemno svetišče z božjim grobom. Občudovanja vreden je razgled po Celjski kotlini in okoliških hribih.

Sonce nas je vabilo s svojo toploto, naj ostanemo do večera. Z veseljem bi, če nas ne bi preganjal čas. Čas je še vedno sovražnik tudi upokojencem. Ob štirinajsti uri smo se podali v dolino. Že ob odhodu nas je točajka spraševala, kdo je pozabil nahrbtnik in očala. Nihče se ni javil. Na sredi poti v dolino smo sprejeli sporočilo, da so iz naše skupine pozabili v domu moderc in rdečo jakno. Na, še to! In kako naj najdemo lastnika izgubljenih stvari. Kar nekaj časa je minilo, da sta se javila grešnika: Bojana in Pavel. Mislim, da vam je jasno, da Pavel ni pozabil moderca. K sreči živimo v dobi mobitela in je gospodar v Planinskem domu dobrega srca, da je izgubljene reči pripeljal v dolino in prihranil Bojani in Pavlu pot nazaj na Oljsko Goro.

Pot nas je pripeljala v Podvin pri Polzeli. Avtobusa nikjer. Bo že še prišel. A tudi Janeza ni bilo od nikoder. Čakamo in čakamo. Le kje se obira. Nam je postalo že dolgčas stati ob poti, gostilne pa nikjer v bližini. Tudi gasilsko sliko smo že naredili, saj smo bili skoraj kompletni. Pokličemo po telefonu.

Kaj, da smo se mi izgubili! Nemogoče, večina se ne more izgubiti. Izgubi se vedno manjšina, torej se je izgubil Janez s svojo malo skupino.

Odlično, da ste pri avtobusu. Torej ste ga našli in nam ni potrebno iskati še avtobus. Brez avtobusa mi ne bi prišli domov. Bodite tako dobri in pridite z avtobusom do nas v Podvin, pa vam oprostimo, da ste zašli.

Avtobus je res kmalu pripeljal. Dobre volje ni zmanjkalo do Jesenic. Janez, pravi gentlemen, pa se je vsem opravičil, ker ni sledil večini.

Napisal in slikal: Stane Arh