• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    • 2. januarja 2018Dunaj, opera Janko in Metka
    • 7. junija 2018Letno srečanje upokojencev Gorenjske 2018
    AEC v1.0.4

217. pohod: Turracherhoehe (1778 m) – Rinsennock (2334 m), 3. 7. 2014

Lepote narodnega parka Nockberge in vzpon na vrhova Klimnock ter Mallnock so nas lani tako navdušili, da smo se letos odločili za vzpon na sosednji Rinsennock (2334m) s sedla Turracherhoehe (1778m). To sedlo je poznano smučarjem, saj so smučišča še v pozni pomladi zanimiva za smuko.

Na krožno pot Turracherhoehe – Rinsennock smo se odpravili prav po smučišču pod sedežnico na 2193m visoki Kornock. Na tem vrhu je zgornja postaja žičnice in istočasno izhodišče za turno smučanje z Rinsennocka.

V slabih 2 urah smo že osvojili vrh in se ob prigrizkih iz nahrbtnika razgledovali po slikovitih sosednjih vrhovih parka Nockberge. V ozadju so se na zahodu kazali še zasneženi Hochalmspitze, Ankogel in Visoke Ture. Žal je nizka oblačnost zakrivala pogled na naše Julijce in Karavanke. Lične panoramske table, izdelane na kamnitih ploščah, so omogočale dobro orientacijo.

Sledil je spust po grebenu v Kormulde, kjer so še vidni ostanki rudarjenja – izkop živosrebrne rude, s katerim so prenehali med drugo svetovno vojno. Čeprav je bila steza na trenutke strma, smo uživali ob pogledu na obilo planinskega cvetja in košate cemprine – beli bor, ki je posebnost Nockbergov.

V dobri uri so najhitrejši že bili pri avtobusu na parkirišču ob panoramski žičnici. Prospekti so nas opozorili še na druge znamenitosti v tem kraju. Zato smo si namesto kosila vzeli čas za ogled treh jezer, alpskega vrta in zbirke mineralov ter kamenin.

Iz sanjskega prelepega sveta nas je v realnost postavil šofer Stojan. Namesto povabila za odhod nas je presenetil z obvestilom, da je avtobus brez elektrike.Tudi združene moči Vandrovcev niso obudile motorja. Šele prijazni lastnik lokala ob žičnici je s polnilcem uspel dodati  manjkajoči impulz za oživitev motorja in privabiti nasmeh in dobro voljo pri pohodnikih.

Spotoma smo še opravili običajne formalnosti, se dogovorili za pohod v Vrata – 10.7. in na Kremžarjev vrh – 17.7. Čestitali smo še trem rojstnodnevnikom, ki so premaknili kazalec na živjenjski uri.

Prijetno utrujeni smo se na Hrušici začeli poslavljati z željo, da bi nas to prijateljsko vzdušje spremljalo tudi v bodoče.

Napisal: Janez Komel             Slikala: Jelka Mihajlovska