• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

Kolesarski izlet po Krasu, 25.9. 2012

Za zaključek kolesarske sezone mora biti slaščica. Odločili smo se za Kras, izlet, ki ga je predlagal in začrtal Drago Hiti. Izpeljal je tudi vso organizacijo in predvidel vsako malenkost, tudi topel obrok. Celo vreme ga je ubogalo in nič ni deževalo, čeprav so meteorologi predvideli plohe. Za odlično izpeljani izlet si je zaslužil čestitke in dolgotrajen aplavz na poti domov.

Zaradi slabe vremenske napovedi je kar nekaj kolesarjev mislilo ostati doma, a Drago je vse prepričal s svojo odločnostjo. Vseh 12 prijavljenih se nas je zbralo na jutranjem vlaku za Novo Gorico. Kolesa smo nekako strpali v vlak, čeprav je bilo premalo prostora. V prijetnem pogovoru je vožnja hitro minila. Na železniški postaji smo se kolesarsko napravili in se odpeljali proti Mirnu. Opuščen mejni prehod nas je spomnil na nekdanje čase “švercanja”. Brez ovir smo zapeljali na italijansko stran, kjer je urejena kolesarska steza in sprehajalna pot ob nekdanji meji. V daljavi pred nami nas je vabil stolp  na Cerju.

Jutro je bilo hladno, tla razmočena od močnih nočnih padavin. Na zahodu so se zbirali črni oblaki in grozili z nevihto. V daljavi se je prikazal stolp na Cerju, ki je bil naš prvi cilj. Zaključeval je greben devetih vipavskih vrhov od Trstelja do Cerja, ki smo ga pohodniki DU Jesenice prehodili letos pozimi. (Glej http://duj.si/2012/uncaterozied/vipavski-vrhovi-od-trstelja-do-cerja-16-2-2012).

Pred Mirnom smo zapeljali na slovensko stran in se za Mirnom ustavili pod klancem. Vožnja nas je že dovolj segrela, da smo morali sleči nekaj oblačil in se hkrati pripraviti za dolg vzpon. Verjetno je ravno na počivališču trn predrl zračnico kolesa, da je bila kmalu prazna. Na Krasu ima veliko rastlin trne. Burja jih raznese naokoli, zato je koristno imeti rezervno gumo. Jože dobro pozna razmere in je edini imel rezervno zračnico s seboj. Hitro jo je zamenjal in rešil nesrečneža, da ni predčasno zaključil ture.

Na Cerju je v obliki stolpa postavljen spomenik vojakom iz prve svetovne vojne. Dva dni nazaj je bila tam državna proslava, na kateri je govoril predsednik države Danilo Turk. Ob tej priliki so tudi popravili dostopno cesto. Vožnja po njej je bila veliko bolj prijetna kot po razritem makadamu.

Pri Marušiču v Lokvicah smo pojedli topli obrok in se odžejali. Že na vlaku smo telefonsko naročili kosilo, zato smo bili takoj postreženi. Jože je zakrpal predrto zračnico, da smo imeli zopet rezervo za morebitno nesrečo.

Opatjemu selu smo se izognili, ker smo ubrali bližnjico. Pot nas je vodila skozi Kostanjevico, Vojščico, Komen, Tomačevico, Kobjeglavo do Štanjela. V Komnu smo postali na bencinski črpalki  le toliko, da smo popili vodo in dopolnili zrak v zračnice. V Štanjelu je bil obvezen ogled lepega kraškega starodavnega mesta. Zlomek, vse gostilne v njem so bile zaprte. Sezone je bilo konec. Pri avtobusni postaji smo odkrili gostišče s prijazno točajko. Prilegel se nam je kratek počitek na soncu. Oblaki so se že davno razkadili in med potjo nas je vseskozi pozdravljalo sonce. Morali smo se sleči do kratkih rokavov in kratkih hlač.

Po kavici smo odkolesarili naprej po poti, ki nam jo je kot poznavalka svetovala prijazna točajko. Strmo smo se spustili navzdol do Šmarij in nato navzgor skozi Vrtovče do Velikih Žablj. Odprl se nam je čudovit razgled po Vipavski dolini. Bleščala se je v soncu. Oblaki so se kopičili le nad Nanosom in Čavnom in morda so tam tudi spustili dežne kaplje, ki so jih meteorologi napovedovali.

Pri spustu navzdol po dolgem klancu proti Vipavskemu Križu smo ponovno srečali kolesarja, ki nas je izzival s svojo hitrostjo. Po klancu navzgor je vozil kot mi po ravnem. Pred tem je peljal enkrat že mimo nas in drugič nas je prehitel pri vožnji v klanec. Tolažili smo se, da je mlad in verjetno še aktivni tekmovalec. Zgrešili smo pravo pot na Vipavski Križ, a napake nismo popravljali. Tako smo se izognili kolesarjenju v klanec in spustu navzdol, ter prihranili nekaj časa, ki smo ga koristno izrabili ob pivu v Vitovljah v gostilni Pri Olgi.

Pri Mercatorju pred Novo Gorico smo nakupili nekaj hrane in pijače za na vlak. Sonce se je že spuščalo proti obzorju, zato smo pohiteli proti Novi Gorici. Na železniško postajo smo prispeli eno uro pred odhodom vlaka. Ravno dovolj, da smo se preoblekli, opravili WC potrebe, se nahranili in napili. V vlak smo strpali kolesa, kar v nadstropje, a kljub temu je bil prostor za kolesa premajhen. Dve kolesi smo spravili še v potniški vagon.

Med vožnjo z vlakom smo se razgreli v debati, da bi kmalu zgrešili Blejsko Dobravo (Vintgar), kjer je večina kolesarjev iztopila. Za poslavljanje ni bilo časa. Preostali štirje kolesarji smo iztopili na Jesenicah že v trdi temi, ob 21.30 uri.

Statistika: prevoženih 83 km, povprečna hitrost med vožnjo 13,5 km/h, skupna višinska razlika 1090 m navzgor in 1090 m navzdol.

Kolesarski izlet z vlakom je izvedljiv. To smo dokazali. Že načrtujemo naprej. Bi šli z nami kolesarit v Istro?

Napisal: Stane Arh        Slikal: Tone Kos, Marina Čemažar, Stane Arh