V jeseniškem društvu upokojencev so v okviru svojih rednih tematskih razprav tokrat govorili o uspehih in neuspehih, ki jih je doživelo mesto v zadnjih 50 letih. Večini sodelujočih (med njimi pa so bili tudi mlajši) namreč njihov spomin seže toliko nazaj, da so lahko suvereno strnili svoje vtise o tem času. Razpravo je vodil Jože Osterman, vsebinska izhodišča pa sta dodala še dva naša člana, ki sta v svoji karieri delala na mestih, kjer so padale pomembne razvojne odločitve: Vitomir Pretnar je bil podpredsednik jeseniškega izvršnega sveta, načelnik jeseniške upravne enote in direktor občinske uprave večji del teh petih desetletij, Stevo Ščavničar pa je ob koncu prejšnjega stoletja prevzel mesto direktorja Razvojne agencije za Zgornjo Gorenjsko.
Osnovni cilj razprave je bil pridobiti primerjavo s strani udeležencev o tem, kako so doživljali kraj pred petdesetimi leti in kako ga doživljajo danes.
Če je kdo pomislil, da bo razprava zamorjena, saj se zlasti na družbenih omrežjih stanje mesta često opisuje kot stagnacijo, celo nazadovanje, bi se uštel. Udeleženci so bili sicer precej kritični, a dovolj optimistični z ugotovitvijo, da so se Jesenice po strahoviti depresiji v začetku devetdesetih let, ko so padle po stopnji razvitosti in vrednosti produkcije malone na dno lestvice slovenskih občin, kar dobro pobrale. Odprle so se nove dejavnosti in nekaj uspešnih podjetij, tako, da so sedaj Jesenice po podatkih razvitosti v zgornji petini med slovenskimi občinami, točneje na 36. mestu. Ostale so mesto, ki je uspelo ohraniti izobraževalne in kulturne ustanove, športno infrastrukturo in javni servis na dovolj visoki ravni, da lahko funkcionirajo kot normalna urbana skupnost, ki zadovoljuje večino potreb svojih prebivalcev.
Pa vendar, med Jesenicami danes in tistimi izpred pred pol stoletja je precejšnja razlika. Pred petdesetimi leti so Jesenice izžarevale moč, bile so med najpomembnejšimi industrijskimi centri v prejšnji državi, Jeseničani so zasedali najpomembnejša delovna mesta, bili smo najboljši hokejisti in vedno prisotni na zimskih olimpijskih igrah. Tako je bilo vse do tranzicije, ko smo izgubili večino delovnih mest in s prodajo tudi vpliv v sicer uspešnem preostanku železarne.
Da bi spet dosegli tako vitalnost, bi se moralo gospodarstvo še precej okrepiti, predvsem podjetja v lasti Jeseničanov, ki bi jim bil pomemben razvoj njihovega mesta. Zato je tako pomembno, da bi si mladi želeli živeti in ustvarjati na Jesenicah. Kvaliteta in s tem privlačnost nekega kraja je v največji meri odvisna od počutja ljudi, ki v njem živijo, in udeleženci so večinoma poudarjali, da imajo mesto radi in da je v njem živeti lepo in nedvomno drži, da je mesto veliko bolj čisto in urejeno kot pred petdesetimi leti.
Je pa tudi res, da je zdajšnji individualizem je v veliki meri prizadel s kolektivnimi vrednotami nekdaj tesno povezano skupnost, zaradi česar je obseg družbenih dejavnosti skromnejši kot nekdaj, zlasti trpi množičnost članstva v različnih društvih. Tudi politiki integracije številnih priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, zdaj držav, ni bilo posvečene dovolj pozornosti. V popisu prebivalstva l. 1991 je samo 66% občanov navedlo kot narodnost slovensko; l.2002 je bil ta odstotek celo manjši, le 60%. Problem slabe integracije tako velikega deleža občanov zagotovo ne bomo rešili le z organizacijo Kulturne mavrice. To je zagotovo eden od večjih izzivov, ki nas čaka, saj bo v še večji meri kot prej odločilna pripadnost mlade jeseniške generacije svojemu mestu; če bodo odhajali drugam in ne bodo prevzeli odločilnih delovnih nalog v svojem mestu, se lahko prihodnje perspektive lahko zelo hitro bistveno poslabšajo.
Srečanje vendarle izzvenelo v optimističnem prepričanju, da mikavnost življenja v našem mestu raste in da bo tak trend ostal tudi v prihodnje.
Napisal: Jože Osterman Slikal: Stane Arh