• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 7. oktobra 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 8. oktobra 2024 16:30Meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola
    • 9. oktobra 2024Terme Zreče
    • 14. oktobra 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 14. oktobra 2024 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja.
    • 21. oktobra 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 21. oktobra 2024 17:00ODPADE - Gibanje za zdravje (kineziolog) - zdravstvena delavnica.
    • 28. oktobra 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    AEC v1.0.4

Okrogla miza: javno zdravstvo, 14. 3. 2024

V četrtek, 14. marca 2024, je Društvo upokojencev Jesenice organiziralo v Kolpernu okroglo mizo o javnem zdravstvu, ki jo je vodil Jože Osterman. Po pozdravnem govoru predsednika DUJ Steva Ščavničarja in župana Petra Bohinca sta stanje v slovenskem zdravstvu in svoj pogled na bodoči razvoj predstavila zdravnika dr. Dušan Keber in dr. Marija Mulej.

V svoji predstavitvi nam je Dušan Keber (med drugim je bil strokovni direktor UKC Ljubljana in minister za zdravje v mandatu 2000- 2004) zaupal, da se čuti še vedno Jeseničana, čeprav je ostal po študiju v Ljubljani. Na Jesenicah je preživel praktično vso mladost do zaključka gimnazije. Navija še vedno za jeseniške hokejiste, redno posluša Radio Triglav, da je na tekočem, kaj se dogaja na Jesenicah. Pred kratkim je izdal knjigo z  naslovom Solidarnost ali pohlep, ki govori o dveh zelo nasprotnih si alternativah našega življenja. Ti dve alternativi zaznamujeta tudi dileme današnjega zdravstva. Zelo je bil vesel povabila na okroglo mizo na Jesenicah, da lahko pove resnico o javnem zdravstvu.

Marija Mulej ima rada Jesenice in si nikoli ni želela preseliti  v drugi kraj. Vse od prve zaposlitve leta 1977 do upokojitve je delala v Bolnici Jesenice. Kot upokojenka nadaljuje svoje poslanstvo v ambulanti splošne medicine v Bohinju. Jesenicam daje poseben pečat multikulturnost. Iz svojih delovnih izkušenj je prepričana, da bi morala regijska bolnica ostati na Jesenicah, ker imamo zanjo ustrezne  kadre in dolgoletne izkušnje. Brez pravih kadrov nobena nova bolnica ne bo funkcionalna, bo le kup zidovja. Na Jesenicah imamo usposobljene ljudi, saj se izobražuje srednje medicinsko osebje in visokošolski kadri.

Dr. Dušan Keber je zagotovo danes največji poznavalec javnega zdravstva v državi in si prizadeva za njegovo dobro delovanje v korist vseh pacientov.  Opredelil je, kakšno naj bi bilo univerzalno javno zdravstvo (ne smemo ga enačiti z državnim zdravstvom, ki naj bi ga finančno podpirala država. V njem sodelujejo lahko tudi privatne ambulante in bolnice):

– dostop do njega imajo vsi državljani

– vsi imajo brezplačen dostop do vseh uslug zdravstva

– denar zbirajo vsi v skupen sklad iz katerega se plačujejo usluge

V nadaljevanju okrogle mize smo v živahni razpravi skupaj osvetlili nekatera dejstva današnjega zdravstvenega sistema.

V naše zdravstvo je prodrl element profita, ki ga posameznik zadrži za sebe (zdravniki, farmacevti, …), kar je značilnost privatnega zdravstva. Javno zdravstvo je po svoji naravi javna služba, ki mora omogočati enak dostop vsem uporabnikom ne glede na njihovo materialno stanje. Mešanje obeh področij – javnega in zasebnega zdravstva – v katerih skoraj praviloma delajo isti zdravniki, ne omogoča  možnost enakega dostopa do zdravljenja. Zaradi čakalnih vrst v javnem zdravstvu se
bogatejši bolniki poslužujejo storitev pri zasebnikih, nejasna razmerja pa povečujejo možnost profita in zaslužkov v privatnem sektorju, ki je postalo v mnogih primerih nelojalna konkurenca javnemu zdravstvu predvsem pri specialističnih storitvah oz. storitvah, ki omogočajo dobre zaslužke.To ni pozitivno. Predstavljajte si, da bi se to dogajalo v šolstvu, v sodstvu, v upravi, …

V javnem zdravstvu ima zdravnik plačo in ne razmišlja o denarju (kako bi pacienta izkoristil za profit). Vsakemu pomaga s svojim znanjem. Na prelomu stoletja smo imeli odlično javno zdravstvo, ki so nam ga zavidale Združene države Amerike. V letu 2005 je bila Slovenija na prvem mestu v svetu po racionalni porabi sredstev za zdravstvo in je pacient dobil največ uslug za svoja vložena sredstva. Potem so vlade s svojimi ukrepi začele dopuščati različne oblike privatizacije in s slabim davčnim sistemom (morda namerno) dopustile, da so se javna sredstva vse pogosteje prelivala k privatnikom, da se je velikokrat “kradlo” iz javnih sredstev.

Zdravstvo je ena izmed zadnjih sektorjev z veliko vrednostjo, kjer lahko s privatizacijo nekateri posamezniki še obogatijo. Ali je morda prav privatizacija vzrok, da se sistemsko ruši zdravstvo že nekaj let?  Država, kot upravljalec našega zdravstva, ima v tem trenutku v rokah že vse adute, da ga uredi, če to zares hoče. Zdravstvo je potrebno urediti po meri pacientov oz. njegovih uporabnikov. Zdravniki so le izvajalci storitev in v tej smeri je potrebno to področje tudi urejati. A razmerja niso jasna in zato lahko zdravniki s stavko izsiljujejo. Država jim ne bi smela popuščati. Z vsako stavko v zadnjem desetletju so zdravniki uspeli doseči cilje in si izboljšali svoj položaj. Tako danes že 40 % zdravnikov s svojo plačo in dodatki presega plačo predsednika države. Če bodo v tej zadnji stavki zdravniki uspešni, bodo kmalu ponovno stavkali. Če uspejo s svojimi zahtevami, bodo kmalu sprožili plaz stavk v drugih branžah. Tudi mediacija ni rešitev. Mediacija nas bo stala vsaj milijon evrov, javno zdravstvo pa bo razpadalo naprej.

V bolnicah niso samo zdravniki. Zaradi pomanjkanja kadra že okoli 30 % kapacitet slovenskih bolnic ne funkcionira. Pacienti ne morejo koristiti uslug, ki jim pripadajo. Čakalne vrste se povečujejo, ker je to v interesu privatnikov in pa zdravnikov, ki poleg službe delajo še pri privatnikih (dvoživke). Zasebniki tudi ne bodo vlagali v raziskave, zato bo kvaliteta uslug padla. Novi zdravniki ne bodo mogli opravljati specializacij in se izobraževati.

Že nekaj vlad je dopuščalo propad javnega zdravstva ali pa je propad pospešilo s svojimi ukrepi. Privatno zdravstvo ni rešitev, ker izvaja predvsem le usluge z visoko stopnjo zaslužka. Ker v majhnih privatnih zdravstvenih centrih ne bo zadostne koncentracije znanja, ne bodo sposobni opraviti zahtevnejših operacij in ne rednih zahtevnih specialističnih posegov. Mnogi državljani (140 000) so ostali brez osebnega zdravnika, ko je država znižala normativ na 1400 pacientov za zdravnika, kar je bilo v trenutku vzrok za pomanjkanje 500 zdravnikov.  V državnih ambulantah je ugotovljena učinkovitost dela slabša kot v privatnih, zato je tudi storilnost manjša.  Za slabše rezultate v državnih ustanovah je odgovorna država (vlada), ker ne ukrepa v okviru svojih pristojnosti.

Okrogla miza nam je dobro osvetlila vzroke sedanjih težav v zdravstvu. Kako naprej? Zagotovo ne z nadaljnjimi privatizacijami, marveč z učinkovito reorganizacijo javnega zdravstva in bistveno večjo solidarnostjo vseh, ki v zdravstvu sodelujejo. Veliko je odličnih zdravnikov, ki delujejo na visoki moralni ravni in so predani svojim pacientom. Niso zdravniki tisti, ki zažirajo zdravstvo, sistem dopušča velike zasebne dobičke. Država (in tudi mi državljani) bi zato morala hitro, pravilno in pravično ukrepati.

Napisal in slikal: Stane Arh