Gostiteljica srečanja, Marija Golob, je na svoje drugo družabno srečanje povabila Igorja Bogataja. Igor sicer ni oseba, ki bi bila znana mnogim Jeseničanom, a je oseba izmed nas, ki ne obupuje nad svojo usodo. Trudi se, da življenje živi in se prilagaja danim možnostim. V svoji sredini je junak in vzor delovne trme ter življenjske energije.
Igor Bogataj je otroštvo preživel v Mulejevi hiši na Javorniku. Ko je obiskoval četrti razred osnovne šole, se je s starši preselil na Koroško Belo. Na Kresu je začel smučati in skakati na smučeh. V teh športih je užival še v zrelih letih. V Ratečah je, na danes že razpadli skakalnici, skočil osebni rekord 42 m. Na treninge v smučarskih skokih se je s prijatelji vozil iz Jesenic v Rateče s fičkom. V užitek mu je bilo turno smučanje. Karavanke in Julijce je pozimi presmučal, kot planinec je poleti hodil po njihovih vrhovih. Še danes so mu blizu, čeprav jih lahko opazuje le od daleč. Ljubezen do gora in smučanja ga je pripeljala v planinsko vojaško enoto v Tolminu. Tam je služil vojake skupaj z Bojanom Križajem in Juretom Frankom. Spomin in stike z njima je ohranil.
Velikokrat se je Igor povzpel na Triglav, poleti in pozimi. Podrobno nam je opisal nam neznan dogodek, montažo zastavice na Aljaževemu stolpu, ki so jo namestili 22. 7. 1985: Stanko Kofler, Marko Burnik in Igor Bogataj. Narejena je bila po prvotni obliki, kot so jo oblikovali na začetku postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu. V Železarni Jesenice so jo naredili na pobudo Stanka Koflerja, le da je bila iz kroma, prevlečena s bakrom. Prevleka iz bakra je bila zaradi boljše prevodnosti strel, ker sam krom bi se, zaradi prevelikega električnega upora, preveč segrel in lahko bi tudi eksplodiral zaradi vročine. Da je bila kvalitetno narejena, potrjuje čas, saj vztraja na stolpu že 40 let in je že polna drobnih luknjic kot posledica množice udarov strel. Zastavica se vrti okoli osi, da jo ne zvije veter ali sneg. Začetna zastavica je bila zamenjana z zvezdo leta 1948, ki pa jo leta 1984 ni bilo več na stolpu. Zakaj je izginila, tega Igor ni vedel.
Življenje se mu je močno spremenilo 11. avgusta 2010, ko je imel nesrečo pri delu v železarni. Na koncu izmene, pri pregledu ventila, mu je nenačrtovano sprožena palica prebila čelado in glavo. Nihče ni pričakoval, da bo preživel. Dlje časa je bil v umetni komi. Ko se je zbudil, se ni ničesar spomnil, pozabil je tudi govoriti. Šele v Soči se je zavedel sebe in se z veliko volje tudi rehabilitiral. Sebi in za bližnje je postal junak. Sedaj lahko skrbi sam za sebe in se trudi, da živi polno življenje, kljub posledicam. Zelo je hvaležen svojim trem sinov in vsem bližnjim za pomoč, ki jo je deležen, in za njihovo potrpljenje in razumevanje.
Prisotni na srečanju smo se nalezli Igorjevega optimizma in vse naše težave so postale čisto majhne. Hvaležni smo voditeljici Mariji Golob, da nam je predstavila zanimivega gosta.
Napisal in slikal: Stane Arh