Ivanko Zupančič poznamo po rezultatih njenega dela, o sebi pa le nerada govori. Trdi, da je nepomembna in da nima o sebi kaj povedati. Najbolj je zadovoljna, če so ljudje okoli nje zadovoljni in srečni. Prav to je vzrok, da je prostovoljka odkar pomni. Vedno je rada delala za ljudi. Tudi zgovorna in zelo radovedna voditeljica Albina Seršen ni uspela z direktnimi in provokativnimi vprašanji izvleči iz Ivanke kaj dosti več, kot že vemo.
Odlično se razume s svojo hčerjo Tadejo in sinom Klemenom, mož pa je že umrl pred leti. Pogreša ga. Spoznala sta se na tečaju prve moči, ki ga je vodila kot predavateljica, on pa je bil slušatelj.
Zelo jo moti pomanjkanje medsebojnega komuniciranja, odtujenost, individualizem in zasvojenost s TV in elektronsko komunikacijo. Ljudje se vse manj med seboj pozdravljajo, sosed ne pozna več soseda. Vse več je osamljenih ljudi, ker se ne znajo družiti, se pogovarjati s prijatelji. Po svojih močeh se trudi pomagati ljudem iz stisk in verjame, da je pri tem delu uspešna. Svojo dobro voljo in optimizem deli v okolico in med svoje sodelavce. Njeni prostovoljci so krasni ljudje, vredni spoštovanja in pohvale. Ljudem namenjajo svoj čas, svoje znanje in tudi denar. Zaradi svoje aktivnosti ima le malo časa za sebe. Zvečer razmišlja o težavah s katerimi se srečuje in pri postelji ima listek, da nanj napiše ideje in rešitve. Delo za druge ji daje samozavest, trdnost, jo odvrača od razočaranj in ji da vero v smisel življenja.
Rada potuje in spoznava nove kraje. Veliko je potovala po Evropi. Za hobi zbira majhne hiške s potovanj. Zbrala jih je že okoli 100. Rada ima slovensko tradicijo in ob adventu naredi jaslice. Te postajajo vse večje, ker vsako leto nekaj doda. Tudi potico peče, še najraje orehovo.
Napisal in slikal: Stane Arh