Ob kulturnem prazniku je spregovorila Albina Seršen o naši kulturi in kulturnem udejstvovanju. Epidemija je kulturo močno okrnila in moramo se zavedati, da kultura ni sama po sebi umevna. Potrebno jo je negovati, vzpodbujati, če ne lahko hitro izgine.
Gost družabnega srečanja je bil Franc Jelenc, dolgoletni pevec našega moškega pevskega zbora. S petjem se ukvarja že 77 let. Za svoje dolgoletno udejstvovanje v ljubiteljski kulturi na Jesenicah in v Sloveniji je letos ob slovenskem kulturnem prazniku prejel priznanje Zveze kulturnih društev. Ob lanski 60-letnici moškega pevskega zbora je postal častni član Društva upokojencev Jesenice.
Srečanja je vodil Janko Rabič. V prijetnem klepetu nam je France natresel marsikatero življenjsko resnico.
Nikoli ni pričakoval, da bo doživel starost 90 let. Vse življenje je bil optimist in vesel po naravi. Rad je iskal dobro družbo. Drži se načela: “Človek mora iskati družbo, ker družba njega ne bo iskala.” Pevci so bili vedno dobra in vesela družba. Vesel je, da kljub letom lahko še poje. Glas mu dobro služi. Še vedno lahko poje tenor.
Peti je začel leta 1944 v vaškem zboru. Ker so bili moški v partizanih, so ženske pritegnile k petju mlade fante. Na Jesenice je prišel leta 1953, po vojaščini. Njegov majster Polde Ulaga ga je kmalu potegnil v mešani zbor, ki ga je vodil. Bilo je okoli 60 pevcev. Vadili so pri Jelenu. Kmalu je začel peti še pri zboru Martinarji, ki se je kasneje preimenoval v Jeklarji.
V upokojenski zbor ga je potegnil zborovodja Ponikvar leta 1968, čeprav mu je manjkalo do upokojitve še 20 let. “Te nucam” mu je rekel. Takrat so vadili še v gostilni Pri Kobalu. Zboru je ostal zvest do danes, to je 54 let. Ves čas je natančno vodil tudi kroniko pevskega zbora. Bili so kvaliteten zbor s preko 30 pevci. Veliko so nastopali, tudi v tujini.
Nekoč je bilo na Jesenicah veliko pevskih zborov, sedaj jih je celo po šolah malo. Zelo mu je žal, da je prenehal s petjem zbor Blaža Arniča in zbor Vox Carniola. Bila sta odlična zbora v državnem merilu.
Od domačih je pela hči, sin pa ne. Vnukinja igra pri godbi. Ima 3 vnuke in štiri pravnuke. Rad je v njihovi družbi, ker se mu nekaj dogaja. Rešuje križanke, nabira gobe, dela na vrtu. Časopise bere, a kritično. Televizijo gleda zelo malokrat. Zelo rad gre na svoj dom v Poljanski dolini in tam ostane za nekaj dni.
Vseskozi je veliko delal. Prijel je za vsako delo, za katerega je verjel, da ga lahko obvlada. Vesel je bil, če je njegovo delo prepoznala okolica, sam denar mu ni pomenil veliko. Pomembnejše od denarja je dobra družba. V DU Jesenice je bil 12 let za gospodarja. Takrat so naredil “balin plac”, kegljišče z nihajno kroglo, pobelili so prostore, kosili travo v bregu, … .
Nekaj podatkov o sebi je povedal za spletno stran v Portretih.
Napisal in slikak: Stane Arh