Vandrovci smo ta četrtek krenili proti Primorski, točneje na Kucelj, ki se ponaša z 1233 m nadmorske višine.
Lepo in jasno, a hladno jutro na Gorenjskem, se je v ljubljanski kotlini spremenilo v značilno sivo meglo, ki pa smo jo kmalu pustili za seboj in se mimo Logatca peljali do Črnega vrha. Tam smo si privoščili jutranjo kavo. Ja, bila je dobrodošla in prebujeni smo se odpeljali do Predmeje. Med vožnjo smo iz avtobusa občudovali mavrico jesenskih barv, ki so žarele na drevesih in travnikih.
Na Kucelj vodi kar 12 poti, le ena je delno zahtevna, ostale so kategorizirane kot lahke. To, ki smo jo izbrali mi, smo prehodili v času okoli 3 ure in pol. Večinoma smo hodili po gozdu. Na razglednih točkah smo gledali slikovito vipavsko dolino, a tudi do Nanosa je segel pogled. Sam Kucelj se ponaša z 93% priljubljenostjo obiska. Pot ni prav zahtevna, res pa je do vrha samega Kuclja strmo, vendar šele v zadnjem delu. Od koče Antona Bavčerja na Čavnu gre steza malo gori, malo doli. Vrh je prostran, z vpisno skrinjico in žigom, krasi ga tudi železen križ.
Kucelj se nahaja na južnem obrobju Trnovskega gozda, severozahodno od Vipavske doline. Z njega se proti jugu vidi do morja. Na severno stran se nad Trnovskim gozdom vzpenjajo Julijske Alpe. V okolici je še Bivak Črna peč (830 m), Mala Gora (1034 m), Veliki Rob (1237 m). V spomladanskih in poletnih mesecih je na tem območju veliko gorskega cvetja.
Po tej poti poteka Slovenska planinska pot, ki je dobro je markirana. Na pol poti do Kuclja stoji koča Antona Bavčerja (1242 m). Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Tu je bilo planinsko zavetišče že l. 1908, najprej kot soba v gozdarski hiši, v l. 1947 so uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči obnovili in ga poimenovali po Antonu Bavčerju (1905 – 1944), ki je bil ustreljen med drugo svetovno vojno kot talec v Trstu. Leta 1963 je PD Ajdovščina gozdarsko kočo odkupilo in jo večkrat obnavljalo in dograjevalo. V sezoni ( maj – konec septembra ) je koča odprta konec tedna.
Prijetno druženje smo zaključili v poznih popoldanskih urah, zadovoljni z zaključkom brez nezgod in res lepim jesenskim dnem.
Zapisala: Nevenka Rajhman Slikal: Metod Slabe