V četrtek, 29. julij 2021, smo se Vandrovci razelili na na dve skupini, ena se je povzpela na Stol, Vztrajni pa so pogledali čez mejo, se odpeljali čez mejo do Belopeških jezer in šli do koče Zacchi. Le-ta se je številčno okrepila, “povzpetniki” na Stol pa so se, po domače, kar “okalirali”. Torej od devetnajst prijavljenih nas je bilo deset, kar je prav prijetno število za pohod v bolj strnjeni hoji.
Stol je najvišji vrh v Karavankah, globoko pod njim dolina sanja…, je Avsenikova pesem. Dolina, ki sanja, je moja dolina, v kateri sem preživela mladost. Iz nje je čudovit pogled na Stol. Spominjam se snega na Stolu. Ko je izgubil belo kapo ( sneg je najprej skopnel čisto na vrhu ), smo vedeli, da je že čas za dokolenke, poletje se bliža! Kako drugačna so bila takrat naša pričakovanja od današnjih: skromna, bolj iskrena, bolj vesela.
Vodja pohoda, Janez Arhar, nas je točno ob 6-ih “pognal” v hrib. Mnogim znana “žirovniška pot” nas je od Valvazorjevega doma vodila po gozdni stezi. Jutranja svežina je bila prijetna in hoja ni bila naporna. Že prvi razgledi so bili čudoviti: blejsko jezero, otok, meglice nad kranjsko in bohinjsko dolino, le pogled proti Jesenicam je bil še jasen. Razdaljo do “Prižnice”, nekako na sredini poti, smo hitro premagali. Okoli nas so se začele poditi meglice in tudi Mali Stol se je skrival našim hrepenečim pogledom. V dobrih dveh urah in pol smo prišli do Prešernove koče in se pred meglo in vetrom skrili v varno zavetje. Le dva zelo zagnana ( Metod in Janez Š. ) sta kljub megli osvojila tudi Mali Stol (2198m).
Verjamem, da poznate zgodovino Prešernove koče in dogajanje med drugo svetovno vojno kot razglede na ostale vrhove s Stola, zato o tem danes ne bom pisala.
Proti Valvazorju smo se vračali po “Zbreški poti”. V nižjem delu pobočja Stola so se megle stopile in posijalo je sonce. Osvežitev pri Valvazorju je bila dobrodošla, družba prijetna in sonce toplo, zato se nam ni mudilo v dolino. Domov smo se vrnili v popoldanskih urah.
Zapisala: Nevenka Rajhman Slikal: Metod Slabe