• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 15. aprila 2024 17:00Sonja Ravnik: Makedonija in Albanija.
    • 17. aprila 2024Terme Dobrna
    • 6. maja 2024 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja.
    • 8. maja 2024Ljubljana
    • 20. maja 2024 17:00Polona Avsenak: potovalni kolaž – potopisno predavanje.
    • 21. maja 2024 16:30Meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola
    • 3. junija 2024 17:00Tone Konobelj: Razvoj Jesenic skozi stare razglednice.
    • 22. junija 2024Letovanje v Rabcu, Hrvaška
    AEC v1.0.4

Pohod Vandrovcev: Vogel (1540 m) – Šija (1880 m) – Žagarjev graben, 13. avgust 2020

Do žičnice na Vogel smo se pripeljali z avtobusom točno ob 7 uri, prav v trenutku, ko je gondola odpeljala na zgornjo postajo. Šok! Čakali bomo eno uro. Na urniku smo prebrali, da se blagajna odpre ob 8 uri.

Počasi se pripravljamo za pohod, saj je časa dovolj. Presenečenje. Osebje žičnice nam sporoči, da so nas pripravljeni predčasno popeljati na zgornjo postajo in da lahko plačamo ob povratku. Res, zelo prijazna gesta, ki je nismo zavrnili. Nihalka nam je v nekaj minutah prihranila vzpon 1000 m. Od Ski hotela naprej smo pešačili, čeprav so nam ponudili prevoz s sedežnico.

Pot po travnatem smučišču je svojevrstno doživetje za smučarje, ki so že smučali na Voglu. Polno je kamenja in kotanj. Veliko so postorili, da so uredili varne smučarske proge. Na debeli snežni preprogi teh zahtevnih del ni opaziti. O tem, da je potrebno veliko napora in časa za pešačenje do pod vrha Šije, kamor nas pozimi prepelje žičnica v dobrih 15 minutah, pa se ne bi pogovarjali.

Na križišču poti za Šijo, Vogel in za Rodico smo se ustavili. Demokratično smo se odločili, da gremo nazaj in to peš po Žagarjevem grabnu. Nad nami se je gostila megla in pričakovali smo lahko celo plohe. Mokri kamni in zemlja so bili spolzki, zato je bil zdrs verjeten. Nevarnosti se ne bomo izpostavljali. Pa tudi siliti se na megleni vrh brez razgleda nima smisla.

Hoja navzol po smučišču je bila lažja kot navzgor, čeprav so noge trpele zaradi valečega se kamenja in mokrih tal. Vso pot smo občudovali urejenost smučišča in obseg del za premostitev naravnih ovir. Na planini Zadnji Vogel smo se ustavili v planšariji, kjer nas je prijazna planšarica postregla z odlično kavo, kislim mlekom in žganci. Sirar pa nam je po naročilu pripravil nekaj kosov domačega okusnega sira za domov.

Žagarjev graben je dolg, zato smo prišli utrujeni do spodnje postaje nihalke. A bilo je še dovolj moči, da smo praznovali rojstne dneve pohodnikov.  Za nagrado, ker smo prepešačili Žagarjev graben, smo vsi pohodniki dobili nazaj 10 EUR. Pri vožnji skozi bohinjsko dolino smo se ozirali na bohinjske gore: še vedno so bile v megli.

Med potjo je Jože S. izgubil svoj telefon, zato sva ga naslednji dan šla iskat. Prehodila sva Žagerjev graben vse do planšarije in nazaj. Ponoči je močno deževalo, saj so se na poti naredile struge hudournikov.  Klicala sva telefon in poslušala približno na vsakih 100 m, če se bo oglasil iz trave. Nič. Spraševala sva na planšariji in na žičnici, če ga je kdo prinesel. Nič. Z računalniškimi strokovnjaki sva iskala pozicijo telefona po Googlu. Nič. Prosila sva za pomoč policijo, a nama niso mogli pomagati. Na Telemachu sva želela dobiti informacijo, če je telefon še v Bohinju, a teh podatkov ne posredujejo. Jože je obupal in se sprijaznil, da ne bo imel več odličnega telefona,  ki mu ne škoduje celo padec v vodo. Ali si lahko predstavljate njegovo veselje, ko so mu v soboto zvečer telefonirali iz blagajne Žičnice Vogel, da je neznana skupina našla njegov telefon in ga prinesla na blagajno. Sami ga seveda niso mogli poklicati, ker je bil telefon zaklenjen in za druge neuporaben.

Napisal in slikal: Stane Arh