Končno naj bi bilo konec epidemije in nam je vlada sprostila zahteve po druženju. Hitro smo izkoristili in naredili skupni pohod na Kriško goro. Ker so omejitve še pri vožnji z avtobusom, smo se odpeljali z Jesenic z osebnimi avtomobili. Za Gledališčem Toneta Čufarja smo se prerazporedili po avtomobilih tako, da je nekaj avtomobilov ostalo na Jesenicah, in se odpeljali v koloni do Gozda. Že na prvem vzponu smo ugotavljali, da nam je epidemija pobrala kondicijo. Posamezniki so še dodali, da jih je sedenje pred TV obremenilo z dodatnimi kilami. Zaradi dežja preteklega dne so bila tla spolzka. Kar naporna pot je bila do vrha. Seveda so izjeme zopet skoraj tekle po poti in postavile rekord v hoji. Mi počasnejši pa smo se prijetno družili in imeli tudi čas za klepetanje.
Po vrhu so se podile meglice, ki so se občasno razkadile in nas dražile z lepim razgledom po Gorenjski. Tudi hladno je bilo brez sonca. Okoli koče so postavili novo ograjo, imajo urejeno ekološko stranišče, zunanje mize so zavarovali pred vetrom, …. Kar veliko so postorili za boljše počutje planincev.
Nad Škofjeloškim hribovjem so se pojavile nevihte, ki so grozile, da pridejo tudi k nam na obisk. Janez A. je dal komando za odhod, čeprav bi bilo prijetno posedati ob koči in klepetati. Spustili smo se po zahodni poti, ki je bila bolj suha. Hitro in varno smo prispeli v dolino, le počasnejše je na koncu poti zmočila nevihta. Pa ni bilo hudo, saj smo preventivno ponesli dežnike s seboj. Po nevihti je posijalo sonce in Kriško goro osvetlilo vsem nam v posmeh, ker smo se ustrašili dežja.
Lepo je v naših gorah, še posebej, če si med našimi pohodniki in v njihovi prijetni družbi. Na Kriški gori nas je bilo toliko, da nismo mogli vsi priti na eno sliko. Potrebne so bile tri, pa je še za Janeza zmanjkalo prostora.
Napisal in slikal: Stane Arh