V četrtek, 10. septembra 2020 smo se podali na obisk k cerkniški Uršuli, ki se ni izneverila svojemu poslanstvu; kar dvakrat nam jo je zagodla. Pa pojdimo lepo po vrsti. Štartali smo ob običajni uri in po prijetni vožnji preko sončne Gorenjske, mimo značilne ljubljanske megle, smo se pripeljali do sončne Cerknice. Table ob cesti so nas z imeni spominjale na Gorenjsko ( Begunje, Brezje ), vendar so smerokazi za Slivnico dali vedeti, da smo na Notranjskem.
In glej ga zlomka, Uršula je posegla v dogajanje. Vzela je na piko šoferja, ga zapeljala na napačne poti, tako da ji je moral za rešitev iz neprijetne situacije dokazati, da obvlada tudi »rikverc«. Nagrajen z aplavzom za spretno vzvratno vožnjo nas je Vandrovce srečno pripeljal na izhodišče, kjer se začne nič kaj zahteven vzpon proti Slivnici. Že kmalu po startu smo videli tudi njo, Uršulo; na drevesu je bila, seveda ona osebno.
Planinska pot je označena kot lahka, s 534 m višinske razlike služi domačinom kot popoldanska rekreativna pot. Vzpon proti Slivnici se prične skozi grmičevje, se nadaljuje skozi borov gozd ter po malo strmejši makadamski poti preko pašnikov. Skupina res čudovitih konj in čreda krav se je mirno pasla in se prav nič ni dala motiti pri njihovem zajtrku. Ponovno se nam je prikazala Uršula. Naslikana na steno bližnjega hleva nas je motrila in tuhtala, kje nas bo naslednjič »ujela« in nam jo zagodla.
Po dobri uri nenapornega vzpona smo prišli do Doma na Slivnici – 1078 m, kjer nismo bili edini obiskovalci. Poleg ostalih pohodnikov so bili tam delavci, ki so obnavljali dom v notranjosti. Hrano in pijačo smo lahko dobili v kiosku poleg Doma. Prijazna postrežba, dobra topla hrana, hladna pijača, kava in še tri vrste sadnih pit – pohvalno. Borovničeva pita – njami!
Razgled od Doma je lep, še lepši je od klopce, le nekaj minut hoje stran. Vidimo greben Javornikov, Cerkniško polje z znamenitim Cerkniškim jezerom ter preostali del Notranjskega regijskega parka. Po kar dolgem počitku smo se počasi vračali proti avtobusu. Vsa živina na pašnikih se je skrila že v senco. Ja, živali so bile pametne, mi pa smo kar vztrajali na poti po vročem soncu.
Uršula ni počivala in nam je še zadnjič zagodla. Po dobri pogostitvi, ki so jo pripravili aktualni slavljenci, je ponovno stegnila kremplje, nam povzročila težave, se nam zarežala v brk in odletela nazaj domov, na Slivnico!
Konec dober – vse dobro. Naslednjič gremo do Češke koče, kar bo malo večji zalogaj.
Zapisala: Nevenka Rajhman Slikal: Metod Slabe