Smučarji obiskujejo Kanin v zimski sezoni in v pozni pomladi, ko si privoščijo smučarske užitke na nekaj metrov debelem snegu. Žičnica na Kanin je tudi najdaljša v Sloveniji. Vandrovci smo se odločili obiskati Kanin poleti, v četrtek, 11. julija. Naš plan je bil opraviti pohod od žičniške postaje D do Prestreljeniškega okna, naravnega bisera kraškega sveta.
Do te naravne znamenitosti je moč priti po dveh poteh: ena je ferata, ki zahteva primerno opremo ( čelado, samovarovalni komplet ) in je zahtevnejša; druga pot vodi po melišču, ki pa jo moramo prav tako opraviti z primerno planinsko obutvijo, palicami in varnim korakom. Devet vandrovcev se je odpravilo v ferato, ostali smo šli po krajši poti, ki pa tudi ni bila tako enostavna, saj je na previsnih delih opremljena z jeklenico ali vrvjo, za bolj varen vzpon. Ob tem smo videli kar nekaj tujcev, ki so popolnoma neodgovorno pohajali po Kaninu neprimerno obuti, otroci tudi v tenis copatah….
Da se vrnem k pohodu. Od postaje D do Prestreljenikovega okna je okoli 560 m višinske razlike. Velikost okna je 10 m x 7,5 m in je po geoloških podatkih nastalo zaradi preperevanja skalnega oboka na gori. Obstaja pa tudi legenda o Mariji in Hudiču, ki pripoveduje ljudsko zgodbo, da je okno naredil Hudič iz jeze. Okno je ob lepem vremenu razgledno, tako se razgledujemo tako po Sloveniji kot Italiji. Od njega vidimo vse do Jadranskega morja ter do Julijskih Alp. V okolici vidimo gore Bela peč, Konjc, Presterljenik – najvišji 2499 m, Rifugio Gilberti. Označena je tudi smer do planinskega doma Petre Skalarja, ki pa je bil zaprt.
Na Kaninu imajo tudi naravoslovno učno pot, o čemer beremo na informativni tabli. Botaniki ter ljubitelji gorske flore poznajo mnoge rastlinske vrste, ki jih v teh kamninah ne bi pričakovali. Nekaj cvetnih poljan smo lahko občudovali med vožnjo z gondolo.
Sam pohod ni bil fizično naporen, bil pa je adrenalinski glede na razmere na poti. Vse ovire smo uspeli premagati brez poškodb, z polno mero odgovornosti in ob pomoči nekaj »vandrovskih kavalirjev«, ki so nam pomagali tako pri vzponu in spustu. Za pomoč se jim na tem mestu lepo zahvaljujemo.
Kot vedno smo ob koncu pohoda bili veseli zaradi doseženega cilja. Ponovno smo potrdili, da smo vandrovci prijetna družba, zabavna, vesela, tovariška, solidarna in tudi odgovorna. Odlično se ujamemo med seboj, zato se radi družimo na pohodih.
Napisala: Nevenka Rajhman Slikala: Milan Klinar in Janez Komel