Jutro, 7. novembra, je bilo na Jesenicah jasnejše kot nebo na naši poti proti Razdrtemu. Sicer v Razdrtem ni deževalo, bilo pa je sivo in Nanos se je skrival v megli.
Nanos je dobro znana gmota, ki jo vidimo vselej, ko se peljemo proti morju. Nekje ji rečejo tudi »mogočna plešasta planota« in kot taka je naravno obzidje, ki Vipavsko dolino ščiti pred celinskim mrazom. Vendar dolini burja ne prizanese: ko piha, sunki sežejo preko 100 km na uro. Takrat tam gotovo ni prijetno.
Pot na vrh Nanosa se prične na travnatem pobočju, pelje dalje skozi gozd, pred vrhom pa se vzpenjamo po skalnatem terenu. Pot je dobro markirana in vzdrževana. Na vrh Nanosa gremo lahko po strmejši smeri, torej čez pečine, kjer je nekaj jeklenic in klinov, hodimo okoli ure in pol. Lažja, položnejša pot pa zahteva uro hoje več. Večinoma priporočajo krožno pot, po strmi gor in po daljši dol. V notranjosti planote Nanosa je kar nekaj brezen in ledeniških jam, ki so jih uporabljali v preteklosti. Prav tako so že mnoga leta nazaj ta teren uporabljali za pašnike.
Najvišja točka Nanosa je Suhi vrh (1313 m), ki ni prav pogosto obiskovan. Večina pohodnikov se ustavi na Pleši (1262 m), kjer je tudi oddajnik, malo niže pa je Vojkova koča (1240 m). Koča je bila odprta l. 1949 in se imenuje po narodnem heroju Janku Premrlu – Vojku. Na dan našega obiska je bila koča zaprta zaradi dopusta, zato smo praznili zalogo iz nahrbtnikov. Tudi prav, smo lažje šli v dolino.
Od časa do časa so se meglice dvignile in nagrajeni smo bili z pogledom v dolino. Uzrli smo celo Tržaški zaliv in »pomahali« morju do drugega leta. Ob vračanju v dolino smo, preden smo zavili levo na našo stezo proti Razdrtem, iz vrha uzrli romarsko cerkev Sv. Hieronima ( 930 m), ki je vidna tudi iz Tržaškega zaliva. Obstaja zgodba, ki pripoveduje o tem, da so na tem mestu ( ali menihi ali družina Abram, ki je domovala v bližini ), ponoči kurili kresove, da so mornarji vedeli, kje morajo pluti. Tako je zavedeno v knjigah, da so mornarji in ribiči cerkvi večkrat darovali polovnjak oljčnega olja, to je kar 280 litrov.
V Razdrtem nas je ob zaključku pohoda pogrelo sonce in tako smo ta dan doživeli vso mavrico vremena: malo dežja, meglo in sonce. Torej ni manjkalo nič. Družba je pa tako vedno prijetna.
Napisala: Nevenka Rajhman Slikala: Matevž Čemažar in Janez Arhar