Minilo je natanko deset let od pohoda, ko smo prvič kombinirali zemeljske in podzemeljske naravne lepote Slovenije. Ob 100. pohodu smo se najprej spustili v jamo Vilenico in se nato povzpeli na Kokoš nad Sežano.
Tokrat smo se najprej povzpeli na Hleviško planino in nato spustili v Antonijev rov v Idrijskem rudniku. Ta kombinacija ogleda naravnih znamenitosti Idrije je bila res dobra izbira.
Po jutranji vožnji skozi Poljansko dolino čez Kladje , mimo Cerknega in Spodnje Idrije smo se po opravljenih formalnostih na avtobusni postaji v Idriji podali v center mesta mimo hiš nekaterih znanih Slovencev, med katerimi izstopa Stanko Bloudek. Po sprehodu do mostu pod gradom Gewerkenegg so nas planinske markacije usmerile strmo navzgor na zgornji del naselja. Tu smo uživali v pogledu na središče Idrije in razgledni grič s cerkvijo Antona Padovanskega po katerem je dobil ime Antonijev rov. Ulica se je hitro spremenila v kolovoz in naprej v gozdno cesto. Pri kapelici z Marijinim kipom smo se odločili za krajšo, mestoma bolj strmo lovsko pot, vendar še primerno za našo kondicijsko pripravljenost. Prijetno speljana steza vseskozi vodi v zavetju visokih bukev, vijuga vzdolž pobočja, prečka grapo in kmalu pridemo na stičišče obeh pristopnih poti. Še malo po gozdni cesti in tudi zadnji smo prej kot v 2 urah prisopihali do prijazne planinske koče na Hleviški planini.
Žal je bila zaprta, ker izven planinske sezone nudi gostoljubje le ob vikendih.
K sreči nas spremljajo dobrote iz nahrbtnika in izgubljene kalorije so bile hitro nadomeščene. Svoje je naredilo še prijetno jesensko sonce, da so se le nekateri odpravili na 15 minut oddaljeni vrh Hleviške planine. Vrh z vpisno knjigo in žigom spada med točke Slovenske planinske transverzale ter nudi razgled proti Črnovrškim planotam in Golakom.
Vrnili smo se po isti poti, ker smo zgrešili pot čez Kodrov rovt.
Ob dogovorjenem času za ogled Antonijevega rova, ob 13,30 uri, smo bili že pred stavbo, kjer nas je Janez A. čakal z vstopnicami. Za spust v rov se nas je odločilo le 33, ker so nekateri že ob drugi priliki obiskali ta spomenik, ki je od 30. junija 2012 vpisan v Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.
Po ogledu zanimivega filma o rudarjenju v tem rudniku živega srebra sta nas vodiča odpeljala v podzemlje na sprehod po muzejskem delu rudnika.
Začeli smo v rekonstruirani prizivnici ali Šelštevu, ki predstavlja najstarejši ohranjeni vstop v rudnik živega srebra. Na 300 m dolgem rovu smo si ogledali zanimiv prikaz starih načinov rudarjenja. Posebnost so: ohranjena kapelica sv. Trojice in upodobitve sv. Barbare in sv. Ahaca, ki sta zavetnika rudarjev. Po uri in pol smo se polni novih spoznanj o težki zgodovini idrijskih rudarjev vrnili na dnevno svetlobo.
Za prijeten zaključek so poskrbeli rojstno dnevniki z domačimi dobrotami in krepilnimi napitki.
Polni lepih vtisov in doživetij s Hleviške planine ter idrijskega podzemlja smo se v zgodnjih večernih urah vrnili na svoja domovanja.
Napisal: Janez K.