Z namenom, da bi opozorili na obstoj skupine ljudi, ki vidijo zelo slabo, ali sploh ne, je prvi teden junija vsako leto posvečen slepim in slabovidnim. Prav zato je gostiteljica Albina Seršen povabila na družabno srečanje gosta Ivana Železnikarja, Jeseničana, podpredsednika Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj in vodja skupine za samopomoč. Ivan, kljub skoraj popolni slepoti, skrbi sam za sebe in s svojo aktivnostjo pomaga mnogim, ki so izgubili vid. Sam trdno stoji in živi v realnem svetu med nami in dokazuje, da so slepi ljudje enakovredni “normalnim”.
Osnovno šolo je zaključil na Koroški Beli in pridobil poklic avtomehanika v Škofji Loki. Leta 1975 je začel delati v Železarni Jesenice v energetiki na parnih kotlih. Leta 1983 si je pridobil poklic strojnik-energetik. V prostem času je igral v gledališču, deloval na kulturnem in političnem področju. Športno je bil aktiven na področju smučanja, rokometa, kegljanja na asfaltu in kegljanja na ledu.
22. julija 1986 se mu je življenje v trenutku obrnilo. Pri umikanju hitremu vozniku, ki je izsilil prehitevanje, je zavozil v luknjo na cesti in se prevrnil. Drobci vetrobranskega stekla so mu poškodovali oči. Po odpustitvi iz bolnice so ga invalidsko upokojili. Uprl se je, ker se je čutil sposobnega, da dela. Hotel je biti samostojen, ni maral pomilovanja in odvisnosti od drugih. S trmo je iskal rešitve za sebe in z voljo premagoval ovire. Začela se je borba, ki še vedno traja. Opravil je poklicno prekvalifikacijo in se ponovno zaposlil 1990 kot telefonist – administrator. Počutil se je degradiranega, nezadovoljnega, a moral je služiti za preživetje. Nihče od zdravnikov in svetovalcev ni prisluhnil njegovim željam, ni pomagal najti poklica, ki bi ustrezal njegovim sposobnostim. Slepi so marsičesa sposobni, le priliko morajo dobiti. Potem pa je postal še odvečna sila in so ga poslali na zavod za zaposlovanje, ker je napredek tehnike uvedel avtomatsko prevezovanje telefona. Sedaj je že upokojenec, seveda s prenizko pokojnino.
Ivan ni aktiven samo v društvu. Kritično spremlja dogajanja okoli sebe in si prizadeva rešiti težave in ovire, ki jih imajo slepi in slabovidni. Njegova zasluga je, da imamo na Jesenicah že nekaj let semaforje z zvočnimi signali. Svetuje, da naj se na pločnikih razdeli meja med pešci in kolesarji s kockami, ker črte s palico ne moreš zaznati. V trgovino ne mara hoditi, ker tam spreminjajo blago na policah in zato ne najde tega, kar želi kupiti, trgovk za pomoč pa je težko najti v trgovini. Opozarja, da imajo ljudje, ki so oslepeli kot odrasli, velike težave za prilagajanje. Z veseljem pripravi predavanje o prilagajanju slepih na življenje. Tudi na DU Jesenice je že predaval.
Napisal in slikal: Stane Arh