Na tokratnem srečanju sta na vroči stol sedli nam dobro poznani častni članici našega društva Ivanka Gašperin in Albina Seršen. Ker Albina nima svojega klona, jo je na voditeljskem stolu zamenjal novinar Janko Rabič. Obljubil je, da bo še kdaj z veseljem vskočil na njeno mesto, če bo to potrebno. Meni, da je na Jesenicah še veliko ljudi, ki si zaslužijo biti gosti na družabnih srečanjih DUJ.
Ivanka Gašperin je odraščala v Zgornjih Lazah pri Gorjah kot šesti otrok. Ko se je leta 1942 njena mati ponesrečila, je morala s starejšo sestro prevzeti gospodinjstvo doma. Prijela je za vsako delo, da je le lahko nekaj zaslužila: delo pri mesarju, delo v gostilni, prodajala je regrat in motovilec po stanovanjih na Jesenicah, pomagala kmetom na polju, bila je služkinja pri družinah … Po vojni je hodila dvakrat na teden “udarniško” prat v jeseniško zavetišče (dom ostarelih). Vseskozi je pletla nogavice, šale, jopice. Veliko je kvačkala in tudi klekljala, vse do 90 leta starosti. Še vedno rada peče piškote. Vedno je skrbela za svoje zdravje in resnično se jo je bolezen izogibala. Njen recept je: dobra volja, živi enostavno, nikar se ne sekiraj, ne jamraj in ne pritožuj se preveč, vsak dan se gibaj. Še vedno jo boste srečali v spominskem parku na Plavžu, ko odločno pešači okoli in se bliža svojemu dnevnemu cilju: obveznih 80 krogov. Pohvalila je svojo snaho Tonko, ki odlično kuha in skrbi za njo. Živeti želi vsaj še dve leti, lahko pa tudi več.
Poročila se je po vojni s delavnim in pridnim Tonetom. Pri Čufarju je delal kot mizar ves čas: od vajenca do upokojitve. Veliko je delal tudi po službi. Umrl je prezgodaj, star 82 let. Zelo ga pogreša. Rodila je dva sinova, eden je delal v Železarni, drugi v Iskri, Kranj.
Ivanka ne kaže, da je že v sto prvem letu. Če bi jo samo poslušal, bi ji po govoru prisodil kakih 40 let, tako živahno govori, spretna je v odgovorih in polna humorja. Nemalokrat je nasmejala celo dvorano. Ko jo je Janko vprašal, naj še kaj pove o sebi, kar je še ni vprašal, mu je odgovorila: “jaz sem že dovolj povedala o sebi, sedaj pa povej še ti kaj o sebi”.
Albino Seršen smo spoznavali pri vsakem družabnem srečanju, morda je ravno za to pogovor stekel o njenem doživljanju družabnih srečanj v DUJ. Začela je na prigovarjanje predsednika Borisa Breganta, ki si je želel, da bi se člani društva in tudi ostali Jeseničani srečevali v prostorih DUJ in se družili. Začela je z družino Rebernik. Prva leta se je veliko in skrbno pripravljala, kasneje se ni več držala trdno koncepta in pripravljenih vprašanj – vprašala je, kar se ji je porodilo v glavi med razgovorom. Ponosna je, da so ji gosti spontano zaupali skrivnosti, o katerih se niti ne pogovarjajo v družini med seboj. V pogovoru je želela potegniti iz gostov najboljše, pozitivna spoznanja, ki naj bi se širila s pogovori naprej preko poslušalcev. Prav zaradi življenjskih izkušenj gostov si je želela, da bi pogovorom prisostvovalo več ljudi. Boli jo, ker ni uspela privabiti več ljudi, jim pokazati, kako rešujejo svoje življenjske probleme drugi. Sama se je veliko naučila od gostov, kako urediti življenje, ki osrečuje človeka.
Napisal in slikal: Stane Arh