Predavanje je osvetlilo področje, ki ga nočemo ne videti in ne slišati o njem. Predavatelj Črt Kanoni je vrsto let zbiral literaturo in je eden redkih, ki se je brez zavor poglobil v delikatno temo. Tema mu je tudi domača, saj ga spremlja praktično že od rojstva. Njegov oče Janez je bil psihiater na Studencu, zato je odraščal za zidovi ljubljanske psihiatrične bolnišnice. Spoznavanje ljudi različnih poklicev in druženje z bolniki ga je vodilo k strpnosti in spoštljivemu odnosu do ljudi, ki imajo duševno motnjo.
Pri nas duševni bolniki niso bili nikoli priklenjeni na zidove katakomb, kamor so jih skrivali pred javnostjo, jih trpinčili in poniževali(Francija, Anglija), še posebno v srednjem veku. Skrb za “blazneže” je bila humana. Že 1786 leta je v splošni bolnici na Ajdovščini (tam je bila po vojni trgovina Slovenijašport) obstajal poseben oddelek za duševno bolne. Na pobudo dr. Karla Bleiweisa, Viteza Trsteniškega so zgradili novo blaznico in svečano odprli leta 1881 Kranjsko deželno blaznico Studenec. Skozi čas je bolnišnica dobivala različna imena, a vseskozi je bil to center slovenske psihiatrije. Danes duševne bolnike zdravijo na humani način in mnoge bolezni znajo ozdraviti ali pa vsaj uspešno kontrolirati.
Skrb za “blazneže” je bila humana. Že 1786 leta je v civilni bolnici na Ajdovščini (na mestu, kjer je bila nekoč trgovina Slovenijašport) obstajal poseben oddelek za duševno bolne. Na pobudo dr. Karla Bleiweisa, Viteza Trsteniškega so zgradili novo blaznico ( bolnišnico) in jo svečano odprli leta 1881…
Med drugo svetovno vojno je bila bolnišnica na Studencu prva partizanska bolnišnica. Z “varnim oddelkom” so zdravniki rešili mnoge ljudi pred gotovo smrtjo.
Napisal in slikal: Stane Arh