Za Romunijo veljajo stereotipi, da naj bi bila umazana, revna in celo nevarna država. Nič od tega nisem doživel. Zelo me je presenetila: čudovito lepa pokrajina, prekrasne gore, mnogo zgodovinskih znamenitosti, predvsem pa zelo prijazni in prisrčni ljudje. Na nekaterih predelih ali v določenih situacijah sem imel občutek, da sem se vrnil v leta moje mladosti.
V Romunijo sem se odpravil sam z avtom in prevozil blizu 5000 km. Bencin je bil nekoliko cenejši kot pri nas. Spal sem v kampih, privatnih sobah in turističnih hiškah. Cene prenočišč so zelo zmerne. Hrana je podobna naši: polnjene paprike, sarme, čevapčiči mici e mici, pražena polenta napolnjena z najmanj dvema vrstama sira, slanina. Sadja in zelenjave je bilo dovolj. Pivo je bilo zelo poceni. Dobrega vina je bilo več vrst, navdušil me je cabernet.
Ogledal sem si veliko zanimivost: veselo pokopališče Sapanta s samosvojimi križi, poslikane samostane, muzej lesarstva, mesti Sibia in Alba Julija. Največje razočaranje zame pa je bil grad Bran. V njem naj bi nekoč prebival grof Drakula, vendar v resnici v njem nikoli ni bil. To je pravljica za turiste. Tudi škripajoče stopnice so trik za turiste, a imamo pri nas veliko lepših, že v Kosovi graščini na Jesenicah imajo močnejši zgodovinski pridih.
Kot pravi Gorenjec sem se povzpel na kar nekaj vrhov. Naj omenim samo Parangul Mare 2519 m in pa najvišjega Moldoveanu 2544 m. v Hribih sem imel vse skozi lepo vreme. Startal sem vedno zelo zgodaj. Povsod so me spremljale preproge julijskega cvetja. Na poti sem srečal zelo malo ljudi, verjetno še ni bila hribovska sezona. Včasih je bilo kar neprijetno samotno. Bil sem tudi pri pastirjih, ljudje veseljaki , žar, pijača, muzika. Veliko je bilo gorskih jezer. Prevozil sem tudi znameniti cesti Transfagarash in Alpina, druga me je bolj navdušila. Na cestah je veliko divjakov, nesreče so pogoste, jaz nisem imel nobenih problemov. Ceste take in drugačne, ene luknjaste, da je potrebno slalomirati med luknjami. Gradijo pa tudi nove, seveda s tujim kapitalom. Turizem je v vzponu, veliko zemlje so pokupili tujci. Tudi domačini veliko vlagajo v turizem, predvsem denar, ki so ga zaslužili z delom v tujini predvsem v Italiji.
Skratka Romunija kot taka me je navdušila in potrebno se bo še enkrat vrniti v manj znane predele.
Napisal in slikal: Miro Koder