Za Gledališčem Toneta Čufarja se nas je na zadnji majski dan ob 6:30 zbralo 37 pohodnikov. Hitro smo se dogovorili med seboj in se porazdelili po osebnih vozilih. Krenili smo proti Dragi (689 m), ki je bila naša izhodiščna točka. Peljali smo se skozi naselja pod Stolom in tisti, ki nismo vozili, smo lahko občudovali idilično pokrajino. Vsi zaselki so res lepi, ne glede na letni čas. Upravičeno jih je opeval Prešeren in o njih pisali pisatelji izpod Stola.
Na makadamskem parkirišču nad gostiščem Draga smo zapustili »jeklene konjičke » in si nadeli nahrbtnike. Pot nas je vodila po dobro utrjenem makadamu do planine »Planinca« ( 1100 m), kjer nas je prijazno pozdravil pastir in njegov kuža. Nekaj živali se je že paslo po cvetočih travnikih in prijetno je bilo slišati zvonce vodnikov živine, ki so pozvanjali v rano jutro. Naša pot se je nadaljevala proti “Poljški planini” ( 1180 m). Tukaj smo se nekateri malo oddahnili in, ker je bilo soparno, smo morali nadomestiti izgubljeno tekočino. Na » Poljški planini » je poleti veselo in tudi ponudba je kar pestra. Ker je bila še pomlad, je koča samevala v vsej svoji lepoti in velečini. Tu so nas smerokazi usmerili na uhojeno gozdno pot proti Robleku. Letošnji maj je bil precej deževen, zemlja razmočena, zato je bila pot z višino vedno bolj spolzka in blatna. Potrebna je bila pazljivost pri hoji. Po uri in pol smo dosegli naš cilj »kočo na Robleku » (1657 m).
Okolica koče je skrbno urejena in nudi pohodniku dober počitek. V jasnem vremenu se odpre prečudovit razgled po okoliških vrhovih. Sezona v planinskih kočah se začne s 15. junijem, zato je bila koča še zaprta. Nas to ni motilo. Pravi pohodnik ima vedno kaj dobrega v nahrbtniku. Ker nas je bilo veliko, je bila izbira hrane zelo pestra. Sredi sproščenega pogovora in ob poskušanju dobre kapljice smo zagledali dva mlada gospodiča, ki sta premagovala zadnje korake do koče. Bila sta Sašo Avsenik in njegov prijatelj. Hitro so stekle besede in stiski rok so povedali, da se leta in stas v hribih ne merita.
Po dobrem počitku v prijetni družbi smo se poslovili in se odpravili v dolino. Na nebu so se pričeli zbirati oblaki in grozili so z nevihto. Vendar so se med spustom oblaki razkrojili in posijalo je sonce. Za vrnitev v dolino v lepem vremenu je bilo še prezgodaj, zato smo se ustavili na »Planinci«, kjer smo naredili analizo pohoda.
Ob vrnitvi v Drago nas je pohodnik Jože S. presenetil. Praznoval je osebni praznik in nas je postregel z res dobrimi domačimi dobrotami. Nam pohodnikom je pa res lepo, ne glede kdaj in kje smo.
Napisala in slikala: Robič Marija-Mimi