Od rekordnega števila prijavljenih se nas je ta dan v avtobusu zbralo le 44 korajžnih. Odpeljali smo se iz prelepe sončne Gorenjske proti našemu cilju Otlici. Bolj kot smo se približevali prestolnici, bolj je bilo megleno in sivo. Vendar se nismo ustrašili in ne udali. V primorskem kraju znanega imena – Črni vrh smo popili jutranjo kavico. Med vijuganjem po ovinkih skozi čudovito zimsko pokrajino so se skozi meglo že prebijali prvi sončni žarki.
Kljub soncu je bilo kar hladno. Narava nam je ponujala vso pestrost primorske pokrajine: modrino neba, bleščeči sneg, snežne zamete, otočke posušene trave med snežnimi zameti, … Pestrost nam je močno olajševala premagovanje poti, lepota dneva pa nas je polnila s pozitivno energijo. Vdori v sneg so nam bili tudi v zabavo, posebno, če se je vdrlo pohodniku spredaj. Takoj ga je dohitelo znano vprašanje malega Petra: “A si tudi ti u lukno padu”.
Okolica Otlice ima več znamenitosti. Mi smo si ogledali dve: kamnitega polža, ki je znan kot dobra energetska točka, in Otliško okno, od l. 1987 z odlokom zaščiten kot naravna znamenitost. Čeprav ženske veljajo kot bolj radovedne, so tudi moški hiteli k oknu in se razgledovali skozenj proti Ajdovščini in njeni okolici. Na poti od polža do Otliškega okna smo lahko že videli prve znanilce pomladi – zvončke. Ne boste verjeli, a našel se je tudi zapozneli Valentin, ki je boljši polovici v znak ljubezni poklonil zvonček – pohvalno.
Po krajšem počitku in malici smo krenili proti končnemu cilju. Med hojo po cesti smo med visokimi zameti v daljavi zagledali tudi morje. Postajalo je topleje, nekaj zaradi hoje, še bolj zaradi močnega sonca. Veter je sicer pihal, vendar ne prehudo.
Po zadnjem ovinku se je prikazala koča pod Sinjim vrhom ter sam vrh. Toplo vreme je razdelilo pohodnike na dve skupini: tiste, ki so šli samo na Sinji (do koče ), ter na skupino, ki je osvojila tudi vrh. Z vrha se je ponujal razgled tako na morje kot na bližnje in malo bolj oddaljene vrhove.
Ker nas je veliko, vedno nekdo kaj praznuje, zato nam je vedno luštno,pestro, zabavno. Vedno smo v dobri družbi in se nam ne mudi domov. Za to pa imamo vodjo, da nas priganja in nam svetuje, kaj je prav.
Padel je predlog, naj bi imeli svojo himno – » Od četrtka do četrtka ». Dobili smo nalogo, da vsak prispeva kak verz, da bomo himno skup zložili. To bo še zabavno!
Na svidenje na naslednjem pohodu Uskovnica – Rudno polje 1. 3. 2018
Zapisala: Nevenka Rajhman Slikali: Janez Arhar, Marina Čemažar, Janez K.