Tu, v jeseniški dolini sonce neusmiljeno pripeka, temperature se čez dan vzpnejo čez 30 stopinj. Avgust je, ko poletje doseže svoj vrhunec, in tako je tudi prav. Mi pohodniki tudi v vročini ne moremo ostati doma. Po letnem načrtu naj bi pohod trajal dva dni, s tem, da bi se povzpeli tudi na Jalovec. Pa smo radi v domačem razkošju in smo se odpovedali Jalovcu, zato smo opravili enodnevno turo, ki je bila malo daljša in nekoliko bolj zahtevna.
Pet pohodnikov je že ob 04. 30 štartalo izpred »AS« gostilne na Hrušici, ker sta se dva odločila (Mirko in Andrej), da bosta osvojila tudi Jalovec. Ostalih 12 pohodnikov se je uro kasneje, ob 05.30, na istem mestu porazdelilo v tri osebna vozila in se odpeljalo na Vršič (1611 m), kjer smo imeli izhodiščno točko za nadaljevanje naše poti. Ob kiosku za spominke smo sledili smerokazom proti »Zavetišču pod Špičkom« ( 2064 m). Izza južnih gora nas je že pozdravilo sonce in rojevalo se je prečudovito jutro. V gorah ni lepšega pogleda, kot je modro nebo, sive skale, obsijane z zlatimi sončnimi žarki, in vesela družba nasmejanih pohodnikov. Gozdna pot nam je nudila prijeten hlad in mehko podlago pod nogami. Ker smo se v začetku spustili za približno 150 m, smo vedeli, da bo potrebno ta spust kasneje nadoknaditi. Po dobrih dveh urah je gozd prešel v ruševje in kmalu smo nadaljevali po skalah in melišču. Tu nas je sonce žgalo v naša že prepotena telesa in potrebovali smo močno koncentracijo in vzdržljivost. Vsak je sam premagoval pot in samega sebe. Kolona se je raztegnila. Prvi pohodniki so prispeli na cilj že po treh urah in pol.
Zavetišče pod Špičko (2064 m) je izhodiščna točka za okoliške očake: Jalovec, Mali in Veliki Ozebek, Špiček, Plešivec. Oskrbnica Klavdija nas je prijazno sprejela, hitro in kvalitetno postregla. Bili smo močno žejni. Po krajšem predahu smo si ogledovali okoliške vrhove, saj je bil razgled prečudovit. Predali smo se lenarjenju v čudovitem okolju. Kmalu sta se nam pridružila še pohodnika, ki sta opravila vzpon na Jalovec. Za povratek smo enoglasno sprejeli, da gremo v Zgornjo Trento k izviru Soče. Počasi in previdno smo premagali spust po skalah in melišču in zavili desno proti Trenti. Bolj ko smo zgubljali na višini, bolj nam je bilo vroče. Še vsi polni energije in dobre volje smo v treh urah bili pri koči ob izviru Soče. Tudi tu je poletje in suša naredilo svoje, v strugi ni bilo vode. Soča je ob koči presahnila, višje nad kočo pa smo si lahko še ohladili v njej razgrete noge.
Za povratek na Vršič smo si izbrali redni avtobus. Do odhoda je bilo skoraj dve debeli uri, zato smo si privoščili daljši počitek in seveda hladno pijačo. Ker nas je bilo kar nekaj pohodnikov, ki sodelujemo pri akciji “Jeseniške planinske postojanke po krožni poti”, smo pridno nabirali žige in podpise, da se konec oktobra snidemo v Erjavčevi koči na Vršiču.
Kljub temu, da je bil to eden daljših pohodov, da je bilo vroče, smo bili vsi zadovoljni in polni dobrih in lepih utrinkov, ki nam bodo ostali za vedno v spominu.
Napisala: Marija Robič – Mimi Slikala: Marija Robič – Mimi in Stane Arh
Še nekaj povezav za Zavetišče pod Špičkom:
http://www.gore-ljudje.net/novosti/66865/
http://pdjesenice-drustvo.si/sl/aktualne-vsebine/prava-poletna-sezona-v-zavetiscu-pod-spickom/