Po skoraj enomesečnem predahu, ki so ga povzročile dnevne vremenske motnje, smo le dočakali naslednji pohod obeh skupin. Še vremenarji niso vedeli, kakšno bo vreme v resnici. Napovedali so eno, vreme pa jih je postavilo na laž in je deževalo v povsem drugih krajih.
Po dvakratni preložitvi smo le uspeli izvesti pohod s Pokljuke na Tošc, pa še to v slabem vremenu kljub dobri napovedi. Višinska razlika nekaj več kot 900 m in in predvideni čas vzpona okoli 3 ure sta bili le prehudi zahtevi za nekatere vandrovce, zato sta Janeza pred vojašnico na Rudnem polju razdelila vandrovce v desetino vztrajnih in vod tazagnanih.
Cilj desetine je bil Srenjski preval (1958 m) z višinsko razliko 600 m in čas vzpona ca. 2 uri. Desetina vztrajnih je osvojila Srenjski preval, kjer jo je za kratek čas celo pozdravilo sonce. Vod tazagnanih se je odpravil v smeri Tošca, vendar je meglena zavesa razdelila vod na desetino, ki je pod vodstvom Mirka osvojila vrh Tošca. Ostanek voda je odkorakal do Vodnikovega doma na Velem polju.
Spremenljivo megleno vreme je onemogočalo razglede po okolici, zato smo se bolj posvetili alpski flori in občudovanju naravnih umetnin v obliki balvanov, škrapelj, špičastih grebenov in hudourniških strug. Obe trasi sta bili zelo dobro usklajeni in bi tako vod kot desetina bila skoraj istočasno na Rudnem polju.
Želja po kislem mleku na planini Konjščica je tazgnane premagala, zato so se predali užitkom svežine in prijetnega okusa planinskega mleka. Med čakanjem so se morali vztrajni zadovoljiti s kavo, pivom in radlerjem v kavarni biatlonskega centra. Pri avtobusu smo združeni nazdravili trem slavljencem in ob uživanju domačih dobrot utrjevali prijateljstvo in krepili dobro voljo.
Na poti proti domu nas je Janez A. povabil na naslednji pohod na Piz Boe v Dolomite, ki je lani odpadel. Močno si moramo želeti, pa bo uspelo.
Sestavil: Janez Komel