Zaradi nepričakovane bolezni povabljencev je gostiteljica Albina na srečanju ostala brez gostov. Običajno se v takih situacijah ljudje razočarano udajo v usodo višje sile in se obiskovalcem opravičijo. Albina ni običajen človek, zato išče vse mogoče rešitve v še tako kočljivih situacijah. Bori se do konca kot mačka in reši probleme tako spretno, da okolica niti ne opazi, da so problemi sploh obstajali. Problemi so ji bili v življenju vedno izziv, sladkorčki, ki delajo naše bivanje zanimivo in odganjajo dolgčas. Ali ste vedeli, da Albina začne dan z reševanjem križank?
In kako je rešila nerešljivo situacijo? Med obiskovalci sta bila tudi Majda in Franci Gomilšek, ki sta že bila njena gosta leta 2015 – http://duj.si/2015/druzabna-srecanja/69-druzabno-srecanje-z-znanimi-ljudmi-druzina-gomilsek-9-11-2015 . Pogovor z njima je bil tako zanimiv, da ga je morala na silo zaključiti. Povabila ju je, da nadaljujeta pogovor z njo. Sprejela sta v zadovoljstvo vseh prisotnih.
Majdo Gomilšek poznamo predvsem kot organizatorko izletov pri DUJ- skoraj bo minilo že 20 let, ko sta ji Vovk in Ščavničar zaupala vodenje sekcije »izleti«, takoj po tem, ko se je vključila v društvo. Posebnih izkušenj z organizacijo izletov ni imela, a uporabila je izkušnje, ki si jih je pridobila pri vodenju organizacije tabornikov. V začetku sta s Francijem pred izletom opravila celotno turo sama z avtom in se pozanimala za zanimivosti v načrtovanih krajih. Bilo je zanimivo in pri tem raziskovanju sta oba uživala. Veliko si je zapisovala in vse zapiske še hrani – jih je kar za dve omari.
Nekoč je bilo za izlet prijavljenih tudi po 100 članov društva in so se odpeljali z dvema avtobusoma, izlete so imeli nekaj časa tudi vsak teden. Bili so eno izmed prvih društev upokojencev, ki je samostojno organiziralo izlete. Danes je med člani ddruštva močno upadlo zanimanje za izlete, predvsem pri mlajših upokojencih. Že nekajkrat se je zgodilo, da smo morali odpovedati izlet, ker je bilo premalo prijavljenih.
Mladost je Majda preživela na Jesenicah. Bilo je lepo. Udeležavala se je mladinskih delovnih akcij. Po končani administrativni šoli se je zaposlila v Železarni Jesenice in vseskozi čutila močno pripadnost kolektivu.
Vseskozi je bila aktivna v organizacijah in društvih. Zelo ji je žal, ker je na Jesenicah zamrlo taborniško gibanje, ki je oblikovalo mlade ljudi in jih učilo živeti z naravo. Štirideset let je aktivno delovala med taborniki in bila tudi dolgoletna predsednica. Nekaj arhiva hrani še doma, nekaj pa ga je ostalo v šoli Poldeta Stražišarja. Rada je plavala, zato je obiskovala redno vsako jutro bazen v Ukovi. Dvajset let je bila tudi tajnica plavalnega društva. Vključila se je tudi v drsalni kljub in skrbela za mlade drsalke. Aktivna je bila v krajevni skupnosti. Svoje življenje ni zapravljala in veliko je naredila v svojem prostem času za same Jesenice in Jeseničane. Zaljubljena je v Jesenice in nikoli si ni želela niti ni razmišljala, da bi se preselila kam drugam.
Mož Franci jo vseskozi podpira in ji pomaga pri njenem delu. Med ljudmi je znan, da je bolj tihe sorte, a zelo marljivi in iznajdljivi delavec. Nerad govori o sebi. Vsi vemo, da je Štajerc, ki se je zaljubil v Jeseničanko in Jesenice. Tudi on se ne misli preseliti iz Jesenic. Po študiju v Ljubljani je ostal na Gorenjskem. Veliko je delal v tujini, v Avstriji, v Iraku in drugih arabskih državah. Svoje izkušnje s pridom uporablja pri prenovi in vzdrževanju Doma Društva upokojencev Jesenice. Kot upokojenec rad ustvarja in dela izdelke iz lesa in kovine. Doma si je naredil manjšo priročno delavnico.
Oba uživata, ko se skupaj odpravita v soboto nakupovat na jeseniško tržnico. Tam srečata veliko prijateljev in znancev in se z njimi zapleteta v pogovor.
Napisal in slikal: Stane Arh