Po več kot enomesečnem premoru, zaradi neprimernega vremena za pohode in udeležbe na srečanju gorenjskih upokojencev v Žirovnici, smo bili VZTRAJNI spet aktivni. Za cilj smo si izbrali planino Pecol pod Montažem v Italiji.
Čeprav je najprimernejši čas obiska te planine v mesecu avgustu, ko so pašniki in okoliške strmine bogate s travniškim in planinskim cvetjem ter živahne zaradi obilice živine in svizcev, smo mi izbrali jesenski termin, da smo lahko uživali gorski mir in v tišini občudovali čudovite razglede po okoliških gorah. Imeli smo srečo z vremenom, saj so vremenarji po dveh tednih nestanovitnega vremena napovedali idealen dan za pohod.
Že zjutraj je bilo razpoloženje vseh 43 pohodnikov v avtobusu odlično, vključno s šoferjem Antejem. Hitro je minila vožnja preko meje z Italijo, mimo Trbiža po dolini Ziljice skozi Rabelj in naprej po dolini Jezernice. V dobri uri smo dosegli Nevejsko sedlo ali Na Žlebeh. Tu smo se hitro pripravili za načrtovano turo in izbrali pohodno pot 623, ki vodi do planinske koče Giacomo di Brazza nad planino Pecol na višini 1660 m. Začetek poti je na trasi nekdanje ceste na planino Pecol, ki je bila zgrajena za vojaške namene. O tem pričajo ostanki vojaških objektov ob poti. Po začetnem ogrevanju smo prišli v gozd, kjer so krajši vzponi nekoliko raztegnili kolono pohodnikov. Da pa vzpon ni bil preveč naporen so poskrbeli vmesni položnejši deli poti. Po dobri uri vzpona smo že dosegli vzhodni del planine Pecol. Tu se je začel sprehod po makadamski cesti vse do sredine planine, kjer smo izbrali bližnjico do koče Brazza. Hitro smo opravili še z zadnjim vzponom. Najhitrejši so že pripravljali mize in klopi za ležeči počitek pred kočo, ker je sonce prav prijetno grelo, ko so še zadnji vandrovci iz „zaščitnice“ prispeli na cilj. Prijazna oskrbnica Angela nas je postregla s pijačo, čeprav je uradno koča odprta samo ob vikendih. Dobrote iz nahrbtnika so bile hitro na mizi in ob prijetnem kramljanju smo nabirali energijo za drugi del ture. Kar med jedjo smo si ogledovali vršace na obeh straneh planine Pecol. Ob tem smo se spominjali naših prejšnjih tur na sedlo Peravo v Kaninskem pogorju, na Špik Hude police in smučarskih avantur na smučišču Sella Nevea, ki je povezano s kaninskim smučiščem. Smučišče že zasnežujejo, kar se vidi na predzadnji sliki. Na zadnji sliki pa je Kaninsko okno.
Za vrnitev na izhodiščno točko smo izbrali 2 varianti. Prva je vodila po poti 623, ki smo jo že izbrali za vzpon. Druga varianta je bila asfaltna cesta, ki vodi od Nevejskega sedla na parkirišče na planini Pecol. Po obeh smo prišli na cilj skoraj istočasno, kjer smo doživeli svojevrstno presenečenje. Kar trije vandrovci so v zadnjem mesecu dni praznovali rojstne dneve, od tega Mimi V. in Lado celo okrogli obletnici. Čestitkam je sledilo nazdravljanje z okusnimi pripravki iz žganja in polnjenje želodčkov z domačimi sladicami in piškoti.
Kljub zadovoljstvu ob prijetnem pohodu in še obilni pogostitvi, smo se ob dogovorjenem času odpeljali na analizo pohoda k Aljažu na Dovjem. V analizi smo med drugim ugotovili, da so odsotni zamudili lepo priložnost za druženje, uživanje naravnih lepot in domačih dobrot.
Ob tem smo se spomnili pred letom dni preminulega vandrovca Francija Rebernika in nazdravili v njegov spomin.
Napisal: Janez Komel Slikal: Janez Komel, Marjan Lakota