Na Križno goro nad Škofjo Loko vodi veliko poti. Ker gora ni visoka in strma, so tudi poti lahke. Na vrhu je še gostilna Pri Boštjanu, znana po okusni hrani in zmernih cenah. Vse to vleče in zato je bil avtobus poln pohodnikov.
Pot iz Praprotna je bila v začetku res položna, potem pa se je preobrazila v zelo strm breg, da bi nam dokazala, da je ne smemo podcenjevati, še manj omaloževati. Krepko smo grizli v strmino, sopihali in lovili ravnotežje med koreninami dreves. Kolona pohodnikov se je močno raztegnila po dolžini. K sreči je toplo vreme že stopilo sneg, če ne bi nam še ta nagajal s svojo spolzkostjo. Že tako smo se morali paziti, da nam ni zdrsnilo na blatni stezi.
Po zaslugi strmine smo zelo hitro prišli do vrha in do gostilne Pri Boštjanu. Prvi so ravno ujeli deseto uro, ko se gostilna odpira. Toplo vreme nas je vabilo, da posedimo zunaj in občudujemo razgled v dolino, a smo se zaradi zdravja (švica) raje posedli v prostore v gostilni. Prav za nas so spekli svežo “ocvirkovco”, po kateri so znani daleč naokoli. Bila je res okusna. Privoščili smo si resnično dolg počitek, se najedli in napili. Še skupinski posnetek z gospodarjem in pot nas je vodila dalje k cerkvici Svetega križa.
V daljavi nas je izzival Stari vrh s svojimi smučarskimi progami. Ob poti so se razkazovale in nas opazovale prve pomladne rože.
Pot navzdol nam ni delala težav, čeprav jo je že močno načela erozija. Škofjeločani so jo dobro obrusili s svojimi nogami in dovolili, da je voda odnesla zemljo v dolino. Kot kaže, pot nihče ne vzdržuje in popravlja, kljub množični uporabi.
Napisal in slikal: Stane Arh