Čez Predil, Bovec, Kobarid in Robič smo se z avtobusom peljali do Podutana ali Šentlenarta (San Leonardo) pri Čedadu. Od tu smo tudi najpočasnejši prišli v eni uri in pol na vrh Stare Gore. Peš pot, ki vodi skozi gozd, se polagoma dviguje in je dobro označena. Sicer pa oznak nismo niti potrebovali, ker se je cerkev na hribu vseskozi videla, bila je kot nekakšen svetilnik. Da je zime konec, so nas obveščale pomladanske cvetlice, ki so cvetele ob poti. Sonce je bilo že tako toplo, da smo slekli vso zimsko obleko.
Stara gora je že zelo dolgo romarsko središče, vsaj od 8 stoletja dalje. Cerkev Matere božje je bila zgrajena na temeljih rimske trdnjave. Kip Marije je iz 15. stoletje. Po sodbi strokovnjakov sodi med najlepše Marijine upodobitve, zato ji pravijo tudi Lepa Marija ali Živa Marija. Več si preberete lahko na spletnih straneh: http://www.kam.si/romarske_cerkve/stara_gora.html ali na https://sl.wikipedia.org/wiki/Stara_gora_nad_%C4%8Cedadom .
Po ogledu svetišča smo se peljali z avtobusom po italijanski strani na Kolovrat in se spotoma ustavili na dveh razglednih točkah: pri cerkvi svetega Ivana in cerkvi svetega Štoublanka (sveti Volbenk), kjer so pokopali okoli 500 italijanskih vojakov, ki so padli v prvi svetovni vojni.
Šofer avtobusa Januš si zasluži javno pohvalo, da nas je varno popeljal po ozkih in zavitih poteh Benečije.
Napisal: Stane Arh Slikala: Marko Rolc in Stane Arh