Ko sem se vrnil s pohoda domov, mi niso verjeli, da smo hodili po soncu. Burjo sem minimiziral, da so mi bili bolj nevoščljivi. Jeseniško dolino je cel dan pokrival pokrov temnih oblakov, iz katerih je pršel rahel dež. To je Slovenija, majhna, a zelo raznolika.
Avtobus nas je odložil v Ospu ob vinogradih. Trte brez listja so bile puste in prazne. Njihov revni videz so poudarjali posamezni štrclji, ki so ostali še po zimskem obrezovanju. Zdeli so se mi kot proseče roke, ki se stegujejo za miloščino.
Kmalu za potočkom, ki smo ga morali prečiti, je bilo ravninskega dela konec. Zagrizli smo se v hrib in hitro pridobivali na višini. Že po eni uri smo prispeli po dobro označeni poti na vrh v vasico Tinjan. Burja je bila z nami neusmiljena in nas je pregnala v zavetje cerkve svetega Mihaela, kjer smo pojedli dobrote iz nahrbtnika in škilili na Trst pod nami.
Sunki burje so bili tako močni, da je ogrodje telekomunikacijskega stolpa šklepetalo in izvajalo moderno kovinsko melodijo. Prestari smo bili za moderno glasbo, zato smo se kmalu spustili po bregu navzdol proti vasici Stepani. Sam se ne bi nikoli odločil za ogled teh krajev, zato sem bil še toliko bolj navdušen pohoda po meni neznanih stezicah. Lep je kras! Njegovo lepoto sem srkal vase z vsem telesom.
V gostilni Cah, Rižana, smo na koncu poti opravili analizo pohoda. Iz kuhinje je prijetno dišalo, zato se nismo mogli upreti, da ne bi poskusili še njihove okusne hrane. Bila je izvrstna.
Napisal in slikal: Stane Arh