Vandrovci gremo vsako leto vsaj enkrat na pohod z vlakom. Najbolj primerna je bohinjska železnica, ker se pohodna tura lahko začne že kar z železniške postaje. Tudi na Marijino Celje (677 m) smo se povzpeli neposredno z železniške postaje Kanal (106 m).
Vremenska napoved ni bila obetavna, zato smo bili jutranjega sonca do Bohinjske Bistrice res veseli. Žal je vreme na drugi strani tunela pokazalo svoj žalostni obraz: megleno z rahlim rosenjem nas je spremljalo vse do Kanala. Po izstopu z vlaka smo se takoj opremili za »mokro« turo. Za dva vandrovca je bilo turobno vreme v Kanalu vzrok, da sta se odpovedala pohodu in sta si privoščila ogled Kanala z obiskom prijateljev.
Vseh ostalih 32 pohodnikov nas je korajžno prečkalo progo in se že po kratkem sprehodu med hišami Gorenje vasi zagrizlo v breg ob rdeči smerni tabli »Marijino Celje 1 h 30 min«. Čeprav je to romarska pot, je zahtevala kompletno planinsko opremo, še posebej zato, ker so bila tla razmočena, spolzka in blatna. Pod vodstvom zagnanih vandrovk smo v predvidenem času opravili z vzponom 570 višinskih metrov. Ob cerkvi sv. Zenona in Marijinega imena na vrhu Marijinega Celja smo izvedli menjavo vlažnih oblačil s suhimi in preverili kakovost dobrot iz nahrbtnika.
Imeli smo srečo, da je bila cerkev odprta zaradi obnove strehe in smo si notranjost lahko tudi ogledali. Namreč Marijino Celje je eno izmed treh Marijinih svetišč (Sveta gora nad Solkanom, Marijino Celje, Stara gora nad Čedadom), ki so povezana v tako imenovano Pot treh svetišč.
Za spust smo izbrali neoznačeno romarsko pot čez zaselek Čolnica. Do Čolnice je šlo hitro, tu pa se je ustavilo. Med številnimi nasveti se je bilo težko odločiti, katera pot je prava. Tudi skope informacije domačinov niso bile prepričljive. Prepustili smo se intuiciji in uporabili moto vandrovcev – s hojo se vedno pride do željenega cilja. In res so nas kmalu pozdravili kamniti možici ob poti, iz megle so se prikazale hiše zaselka Pečno in v ozadju že tudi Kanal. Še kratek sprehod po asfaltu in pogled z znamenitega kanalskega mostu v Sočo. V gostišču Križnič smo opravili temeljito analizo pohoda ob pijači in svežih krofih – saj je bil »debeli četrtek«.
Analiza pohoda je pokazala, da smo uspeli, v zadovoljstvo vseh, izkoristiti ves razpoložljivi čas od prihoda do odhoda vlaka iz Kanala.
Ob koncu še pohvala železničarjem, ki so nam omogočili prijetno vožnjo natančno po voznem redu.
Napisal: Janez Komel Slikala: Marija Robič in Mato Čemažar