“To je res fantastičen dan”, smo vzklikali vandrovci na četrtkovem pohodu na Volajsko jezero v osrčju Karnijskih Alp pod najvišjim vrhom Monte Coglians ali Hohe Warte. Ta izraz navdušenja je bil namenjen celotnemu dogajanju na tem pohodu in vsem, ki so sodelovali pri uresničitvi tega doživetja.
Začelo se je že 10 dni prej, ko smo se odločili za preložitev pohoda za 1 teden, zaradi napovedi slabega vremena. Tokrat smo ujeli najlepši dan za pohod v visokogorje, saj se Volajsko jezero nahaja na višini 1955 m.
Vseh 35 prijavljenih vandrovcev je napolnilo Alpetourov mali avtobus s šoferjem Robertom. Čeprav je bilo vožnje za skoraj 3 ure, sta zanimiva pokrajina in razgibana cesta poskrbeli za budnost in sodelovanje s šoferjem. Še posebej, ko smo se prebijali skozi ožino med hišami v vasi Collina.
Ob 9.uri smo še v senci začeli s pohodnim delom od koče Tolazzi na višini 1350 m. Izbrali smo smer Riffugio Lambertenghi-Romanin 1h 30`. Najprej po betonirani cesti, nato po makadamu, v nadaljevanju še po mulatjeri, skoraj 1 uro vzpona. Bolj zagnani so se preizkusili na bližnjici po kamenju pod ostenjem Monte Cogliansa. Zadnji del poti, pod sedlom, se je iz mulatjere prelevil v običajno planinsko stezo s kamenjem in visokimi pragovi. Svoje so še dodali sončni žarki, da smo do koče Lambertenghi na italijanski strani prišli že dobro ogreti.
Prav prilegel se je kratek počitek ob osvežujočem napitku iz nahrbtnika in občudovanju kamnitih vršacev v neposredni okolici. Posebej sta izstopala masiv Monte Cogliansa na desni in špičasti vrh Capolago, ali »čuvaj jezera« na levi strani sedla nad jezerom Volaja.
Nekaj minutni vzpon na greben sedla je minil v pričakovanju pogleda na jezero, na planinsko kočo in na venec raznobarvnega pogorja okoli jezera.In res je bilo enkratno doživetje videti toliko naravnih lepot na enem mestu – žal na mestu, kjer so pred 100 leti grmeli streli iz pušk , mitraljezov in topov. Stali smo na avstrijsko-italijanski meji, kjer so vse naokrog še vidni ostanki strelskih jarkov in vojaških utrdb. Na vse to je opominjal tudi spomenik padlim italijanskim vojakom na sedlu. Pogled čez jezero, proti avstrijski planinski koči, pa se je ustavil na spomeniku padlim avstrijskim vojakom, ki stoji na skali za kočo.
Po ogledu spominskega obeležja smo se spustili na obalo ledeniškega jezera in se sprehodili do koče pri Volajskem jezeru (včasih Pichlhuette). Koča je moderna, lepo urejena, saj je bila obnovljena v letih 2012-2013. Tudi osebje je bilo zelo prijazno, saj smo brez problemov na omizju za goste praznili vsebino nahrbtnikov. Oddolžili smo se jim s potrošnjo pijače iz njihovih zalog, ki je bila zelo hitro razdeljena med žejne vandrovce.
Prijetno poletno sonce in edinstveni razgledi so nam podaljšali počitek pred spustom na izhodiščno točko pri koči Tolazzi. Tu nas je pričakal šofer Robert z mrzlim pivom in hladnim avtobusom.
Zadovoljni in polni lepih vtisov smo zapustili Karnijske Alpe in pritrdili Janezovim besedam, da še pridemo v to zanimivo in lepo okolje.
Po običaju smo analizo pohoda opravili Pri Aljažu na Dovjah in zaključek je bil: takšnih fantastičnih dni naj bo čim več.
Napisal in slikal: Janez Komel